Planina Spodnja Dolga njiva - 1400 m in Orlova krožna pot

Tudi letos sva z Lidijo del dopusta namenila obisku gora. Ker si želiva obiskati planine in vrhove, kjer še nisva bila, sva se tokrat podala v Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke. Pa da ne pozabim, tokrat sva s seboj vzela tudi našo psičko Elly, krasno damo, zrelih let, pasme Koker španjel, ki je bila nad odhodom na "hribovski" dopust izredno navdušena. 

V Kampu Podljubelj, ki se je prej imenoval Avtokamp Tomičev Slap Podljubelj, smo rezervirali krasno alpsko hišico, ki je bila opremljena zgolj z dvema ležiščema, manjšo mizico in obešalnikom. Več niti nismo rabili, saj so bila stranišča in tuši le nekaj korakov stran, v bližini pa je bila tudi letna kuhinja, v kolikor bi si želel človek kaj skuhati. Gregor, prijazen upravitelj kampa nama je hišico pripravil že ob 11.00 uri tako, da smo se ob prihodu v kamp lahko kar vselili. Ker je bil pred nami še skorajda ves dan smo se odločili obiskati Planino Spodnja Dolga njiva, ki leži pod Košutnikovim Turnom (Karavanke), na nadmorski višini 1400 metrov. Do izhodišča smo se pripeljali skozi Dovžanovo sotesko in vas Jelendol, po nekaj kilometrih vožnje po makadamski cesti pa parkirali na velikem parkirišču Pod Krnico, od koder je do planine še okoli 20 minut hoje. Mi smo za vzpon na planino izbrali Pastirsko pot, na izhodišče pa smo se vrnili po označeni planinski poti. 

Ob prihodi na planino smo se najprej malo razgledali in spoznali oslički Irmo in Romi, ki bi se samo čohale, saj imata neizmerno radi ljudi. Ker pa je bil že čas tudi za kosilo smo si dušo privezali s klobasami, kislim zeljem in ajdovimi žganci z ocvirki, konkretno hranljiv obrok pa zaključili, s še bolj hranljivim ajdovim štrukljem, z orehovim nadevom. A vse ima svoje meje in tudi želodec je povedal, da nima več prostora, zato smo več kot polovico štruklja raje odnesli s seboj.   

Ker je bilo nekaj zaužitih kalorij potrebno tudi pokuriti, smo se po kosilu podali na Orlovo krožno pot, ki nas je od planšarije, mimo izvira potoka Košutnik, pa preko melišč pod Košutnikovim Turnom, pripeljala nazaj na planšarijo. Za krožno pot, ki je opremljena z informativnimi tablami, ki nas poučijo o rastlinstvu in živalstvu tega območja ter označena z markacijami (rdeč krog z belo puščico) smo potrebovali slabo uro zmerne hoje, upoštevajoč branje informativnih tabel in fotografiranje. 

Ob povratku na planšarijo, smo se, kot sem že uvodoma omenil, na parkirišče vrnili po označeni planinski poti. Med vožnjo proti Tržiču se nam je pripetila tudi manjša neprijetnost in sicer se nam je predrla pnevmatika, ki sem jo v Tržiču zamenjal. Ker je bilo pred nami še kar nekaj dogodivščin smo se odpeljali k vulkanizerju, v bližnjo Žiganjo vas, kjer so predrto pnevmatiko ekspresno zakrpali in namestili nazaj na avtomobil. Spet polno operativno smo se odpeljali v kamp, kjer nas je čakala osvežilna prha in hladna pijača v manjšem gostinskem lokalu kampa.

Pred hišico smo nato v ležalnikih uživali do poznih večernih ur, ko nas je k večernemu počitku dobesedno prisilila poletna "nevihtica", ki pa na srečo ni trajala dolgo. 

S prvim dnem "hribovskega" dopusta smo bili nadvse zadovoljni, v upanju, da bo drugi še boljši, smo ob potrkavanju dežnih kapelj na streho hišice, utrujeni zaspali.