Vrh Planje (nad Globokim) - 1863 m

Ne prav zgodaj sem se odpeljal v Tolminske Ravne, med potjo pa razmišljal kam?

Ko sem parkiral sem se odločil za planino Razor. Izbral sem strmo pot, ker je bolj razgibana in po slabi uri sem že bil na planini. Malo sem posedel in občudoval barve jeseni ter se odločil, da opravim krožno pot čez preval Globoko na Vogel, od tam pa nazaj na planino Razor. Za mano sta na planino prišla še dva pohodnika, mož in žena, s katerima sem malo pokramljal, nato pa smo šli vsak svojo pot. 

Sonce se je trudilo prebiti skozi oblačno kopreno, kar mu je okoli enajste ure tudi uspelo. Toplo je bilo, na poti pa sem ter tja kakšna zaplata snega. Ko sem prišel na preval Globoko sem ugotovil, da je na Gorenjki strani prav zimsko, zato sem se odločil, da bom sestopil po poti vzpona. Ker s seboj nisem imel zimske opreme, nisem želel tvegati zdrsa.
 

S prevala Globoko sem se povzpel na sosednji Vrh Planje, kjer sem užival v razgledih, ki so danes segli vse do morja.
 

Ko sem se pomartinčkal sem sestopil na planino Razor, od tam pa sem se po mulatjeri vrnil na izhodišče v Tolminske Ravne. 

Krasen jesenski dan, v naših prelepih gorah.

 

Grofova voda, iz vasi Gabrje, mimo Slapov Sopotnice

K Grofovi vodi rad zahajam, pa ne zgolj zaradi njenega energijsko pozitivnega učinka na telo, temveč zato, ker je tu preprosto mirno in lepo.

Največkrat se k izviru podam iz vasi Gabrje, kjer takoj za znakom naselja parkiram na manjšem makadamskem parkirišču. Desno navzgor me vodi sprva široka pot, ki me kmalu pripelje do italijanske vojaške kapelice, ki so jo leta 1920, na tedanjem vojaškem pokopališču zgradili pripadniki polka alpinov- italijanskih gorskih enot. Mimo kapelice pridem do Kofolovega mlina, kjer široka pot postane steza, ki se strmo vzpne preko travnatega pobočja in višje preide v gozd in se priključi stezi, ki se začne nižje v vasi Gabrje. Nadaljejem desno po stezi, ki vodi mimo več slapov višine od dveh, pa vse do dvajset metrov in se višje priključi široki gozdni cesti, ki pripelje iz vasi Dolje. Tu nadaljujem levo in že po nekaj minutah sem pri pri oznaki, ki me ponovno usmeri na stezo, ki je na izpostavljenih mestih zgledno zavarovana z jeklenico. S steze opazujem še štiri slapove, višine od dveh, do sedmih metrov, nekoliko višje prečim leseno brv preko potoka Sopotnica in že sem pri izviru Grofove vode.

Poleg izvira raste mogočen gorski brest, višine 39 metrov, premera pa 81 centimetrov. Je še enkrat debelejši od ostalih brestov, ki rastejo v bližini, čeprav naj bi bila vsa drevesa enako stara. Razlog za tako bujno rast naj bi bila prav zdravilna Grofova voda, ki teče ravno pod njim. Bo že držalo.

Po kozarcu ali dveh vode in nekajminutnem uživanju v miru in tišini se na izhodišče največkrat vrnem po gozdni cesti do vasi Dolje, od tam pa po lokalni cesti do vasi Gabrje, kjer okoli uro dolgo, krožno pot sklenem.  

Italijanska vojaška kapelica

Kofolov mlin

Slapovi Sopotnice

Slapovi Sopotnice

Slapovi Sopotnice

Slapovi Sopotnice

Šumelišče na potoku Sopotnica

Gorski brest

Izvir Grofove vode

  

"DRUGMBERNCA" - pohodna pot po Brdih

Da bo sončno, so včeraj napovedali vremenoslovci, zato je žena Anita predlagala, da bi šla v Brda.

A ni bilo ravno sončno, nasprotno, ko sva se zjutraj peljala v Brda je celo malo rosllo.

Kakorkoli, odpeljala sva se v Gonjače, kjer sva pri razglednem stoplu parkirala. Pihalo je in oblaki so se trgali in vse je kazalo, da bo dan res obsijan s soncem. Povzpela sva se na razgledni stolp, a so bili razgledi bolj klavrni. Ker z razgledi ni bilo dobička sva poiskala oznake za pohodno pot po Brdih, označeno s številka 3 in z nekoliko nenavadnim imenom "Drugmbernca", kar naj bi bila ena od starih sort češenj, po katerih so pohodne poti v Brdih dobile imena. 

Pot sva opravila v nasprotni smeri tako, da naju je iz Gonjač vodila v vasico Imenje, kjer sva se spustila v dolino potoka Imenjščica, ga prečila in se skozi vinograde povzpela do vasi Vedrijan. Iz Vedrijana naju je pot pripeljala v Dobrovo, kjer sva si ogledala grad in v bližnji pekarni pomalicala rogljiček. Iz Dobrovega sva mimo vasi Biljana pot nadaljevala do vasi Šmartno, kjer sva si ogledala staro vaško jedro in cerkev Sv. Martina. Iz Šmartnega pa sva se kar preko vinogradov vrnila do razglednega stolpa v Gonjačak, kjer sva slabih enajst kilometrov dolg pohod sklenila.

Brici so grozdje sicer že pobrali, a se med potjo še vedno dobi kaj za pod zob, če ne grozdje pa kakšna figa, hruška ali jabolko. Sonca sicer ni bilo, a sva se kljub temu imela prav super.

Razgledni stolp v Gonjačah

Razgled z razglednega stolpa

Razgled z razglednega stolpa

Smerokazi

Skozi vinograde proti vasi Imenje

Razgled s poti

V jesenske barve odeti vinogradi

Spust v dolino potoka Imenjščica

Potok Imenjščica

Utrinek s poti med vinogradi

Jesen

Grad Dobrovo

Grad Dobrovo

Grad Dobrovo

Razgled z gradu - približano

Pogled proti Sveti Gori s poti proti vasi Šmartno

Cerkev Sv. Martina v vasi Šmartno

Mega šipek