Matajur - 1642 m

Po dolgem času sem šel na Matajur pogledat, ali je kaj novega. 

Ker je bilo že kar pozno, sem se iz Bovca, preko Livka odpeljal do koče Pelizzo pod Matajurjem. Od koče sem nadaljeval levo proti Maršinski planini in že takoj ugotovil, da so na novo uredili naravoslovno učno pot, ki so jo vzorno opremili z oznakami in informativnimi tablami o rastlinstu in živastvu tega območja.

Pohvalno, ni kaj.

Z Maršinske planine sem se povzpel na Sedlo, kjer se priključi markirana pot, ki na Matajur vodi iz vasi Svino, od tam pa nadaljeval na vrh Matajurja. Kljub megli je bilo na vrhu kar veliko pohodnikov, iz smeri koče Pelizzo pa je na vrh prihajala tudi večja skupina turnih kolesarjev. Kasneje sem v krajšem pogovoru z enim izmed njih izvedel,  da se nameravajo z vrha spustiti v Špeter, kjer jih čaka prevoz. Na vrhu sem se zadržal le toliko, da sem se vpisal v vpisno knjigo, nato pa sem se mimo Koče na Matajure vrnil na izhodišče.

Za noge pretegnit je bilo kar v redu...

Slavnik - 1028 m

Ker sva bila z Lidijo prijavljena na tek "Povežimo soline 2020", ki bi moral biti že marca letos, pa so ga zaradi epidemije Corona virusa prestavili na 21.6.2020 sva se odločila, da ubijeva dve muhi na en mah. V soboto sva obiskala Slavnik, v nedeljo pa sva se udeležila teka v Portorožu. 

Za izhodišče sva izbrala vasico Prešnica, kjer je bilo kljub drugačni vremenski napovedi oblačno z rahlim dežjem. A vsega hudega vajena, se teh nekaj kapelj dežja nisva ustrašila, temveč sva si nadela pelerini in jo veselo mahnila na pot proti vrhu. Dobršen del poti sva hodila po gozdu, med tem pa je prenehalo tudi deževati, zapihala je burja, ki je pričela preganjati temne oblake in posijalo je sonce. Višje sva prišla do razgledišča od koder je moč videti vse do morja, od tam pa sva v lahkotnem vzponu nadaljevala na vrh Slavnika. Na vetrovnem vrhu sva nekaj minut uživala v razgledu, nato pa odšla do Tumove koče, kjer sva popila kavo in malicala. Veliko je bilo pohodnikov, še več pa kolesarjev, predvsem Italijanovo, ki so se na vrh pripeljali z vseh mogočih smeri.

Po krajšem počitku sva sestopila v Podgorje, od tam pa sva se vrnila na izhodišče v Prešnico, med potjo pa sva se sladkala z "narabutanimi" češnjami in murvami.

Od deževnega začetka, pa do sončnega in vročega zaključka, vmes pa okoli 16 kilometrov hoje. 

Takšen je bil najin izlet na Slavnik.