Planina Zajamniki - 1280 m

Obisk planine Zajamniki se je zaradi vseh koronskih ukrepov kar dolgo izmikal, danes pa nama jo je končno le uspelo obiskati.

Na današnji izlet sva povabila tudi našo koker španjelko Elly, ki se je vabilu z veseljem odzvala. Pred odhodom smo si v lokalni pekarni priskrbeli malico, nato pa smo se preko Predela odpeljali na Gorenjsko, cilj Rudno polje. Krasen pomladni dan je bil, temu primeren pa tudi obisk, saj so bila skoraj vsa brezplačna parkirišča zasedena. Kljub temu, da smo konec aprila je bilo okoli desetih dopoldne še dokaj hladno, kar pa niti ni tako čudno glede na to, da je na Pokljuki še kar nekaj snega . 

S parkirišča smo se mimo športnega centra, po še vedno zasneženi široki makadamski cesti odpravili proti Uskovnici, a le do razpotja, kjer smo se usmerili levo na peš pot, po kateri smo prišli v dolino Španove jame. Ker se je tu pomlad šele pričela prebujati so bili travniki posejani s številnimi telohi, pomladanskim žafranom, pa tudi spomladanski svišč oziroma zaspanček je tu in tam že pokukal na plano. Nadaljevali smo po široki makadamski cesti, vse do razpotja za Uskovnico, kjer smo zavili levo in se po nadaljnjih nekaj minutah hoje povzpeli do zgornjega dela planine Praprotnica. Od tu smo sledili oznakam za Zajamnike, ki so nas pripeljale do gozdne makadamske ceste. Na razpotju smo ponovno zavili levo ter pot nadaljevali po še vedno zasneženi gozdni cesti, ki nas je v zložnem vzponu pripeljala do oznak za sirarno na planini Zajamniki. Tu smo zavili desno in v nekaj minutah prišli na planino, ki je poznana kot lepa in razpotegnjena "ulica" s pastirskimi stanovi. Da bi imeli planino kot na dlani smo se povzpeli do zadnjega stanu, ki se nahaja na travnatem pobočju nad planino. 

Razgled na samo planino Zajamniki ter na Julijske Alpe in verigo Bohinjsko - Tolminskih gora je bil resnično dih jemajoč tako, da se ga človek le s težka naveliča. Po fotografskem dokumentiranju smo se spustili na planino, kjer smo si poiskali kotiček in si na toplem soncu privoščili zasluženo malico. 

Po krepčilu in  "martinčkanju" smo se s planine Zajamniki vrnili do razpotja na planini Praprotnica, kjer smo zavili levo in se mimo Uskovnice vrnili nazaj na izhodišče na Rudnem polju.  Za povratek v Bovec smo izbrali cesto čez prelaz Vršič, kjer je še vedno nekaj metrov debela snežna odeja.

Lep pomladni dan, še lepši izlet...

Kobilja Glava - 1475 m

Po nekajdnevnem prisilnem počitku zaradi "corona" ukrepov, sem takoj, ko sem lahko zapustil karantensko območje 😉 odšel v hribe. Ker je v preteklih dneh v visokogorju ponovno zapadla večja količina snega, sem si za turo izbral vzpon na Kobiljo Glavo, ki je s svojimi 1475 metri nadmorske višine odličen razglednik. Zaradi rekonstrukcije občinske ceste, ki z Ljubinja pripelje na planino Stador, sem s turo pričel pri repetitorju nad vasjo Ljubinj. 

Najprej sem se po označeni planinski poti povzpel na planino Stador, od tam pa nadaljeval do planine Lom. Sledil je strm vzpon na greben, po katerem sem nato dosegel vrh Kobilje Glave. Razmere so bile mešane, vse od sonca, pa do temnih oblakov, na vrhu pa kot običajno veter, sneg ponekod poledenel, spet drugje napihan, da je segal visoko čez kolena. Za zaključek ture me je ob sestopu na planino Stador pričakal še blatni tobogan, na katerem sem na srečo, na zadnji plati pristal smo enkrat. Ocena za slog je bila sicer kar solidna, zato nisem imel nobene želje ali potrebe po izboljšanju le te.😀 S planine Stador sem se vrnil na izhodišče, mimogrede pa sem se v hudourniškem potoku še za silo umil ter očistil blatna oblačila.

Med pohodniško turo nisem srečal nikogar, kar pa sploh ni bilo slabo... 😀😀😀