Pred domačijo sva nato zavila desno in kmalu prišla v gozd, kjer so bile temperature že znosnejše. Po nekaj minutah naju je pot pripeljala do Apnenice, kjer so nekoč žgali apno.
Prijetna gozdna pot naju je nato pripeljala na travnato pobočje, od tam pa ob pašni ograji do makadamske ceste, kjer sva lahko uživala v prelepih razgledih.
Z makadamska ceste sva nato pri stebričku z oznakami zavila ostro levo ter po nekaj minutah prišla na razgledna travnata ponočja, kjer je sonce neusmiljeno pripekalo. Na srečo je pot kmalu spet prešla v gozd in že kmalu sva stala na lesenem mostu čez korita Možnice pod katerim je bučala divja voda. V prijetnem hladu sva si nato v miru ogledala del čudovitih korit, z neštetimi tolmuni, skapovi in slapiči.
Ker se v Koritih Možnice še nisva zadosti ohladila, sva se odpeljala še do Lepene in si ogledala Šunikov vodni gaj. Po dober kilometer in pol dolgi krožni poti, v neokrnjeni naravi, sva se sprehodila mimo številnih tolmunov in slapov potoka Šumnik ter si ogledala ostanke mlina in žage, ki sta na potoku služila namenu. Polna pozitivne energije sva se po ogledu lepot, ki so nam tako blizu, vrnila domov.