Svete Višarje / Monte Lussari - 1766 m, pa še pod Kamnitega lovca / Cima del Cacciatore - 2071 m

Čudovit, po koledarju sicer še vedno zimski, po temperaturi pa je bil dan prav pomladni.

Okoli osmih zjutraj sva se z Lidijo, preko Predela in Trbiža odpeljala do parkirišča kabinske žičnice na Višarje. Z žičnico, cena enosmerne vozovnice je znašala 11,50 EUR, sva se odpeljala na Višarje. Od zgornje postaje kabinske žičnice sva pot nadaljevala v smeri Kamnitega lovca. Ker je bila zaradi nizkih nočnih temperatur, sicer dobro uhojena pot mestoma poledenela, sva si za varnejši korak nadela mini dereze. ko sva po okoli petnajstih minutah hoje prišla do kapelice, kjer nas smerokaz za Kamnitega lovca usmeri levo sva ugotovila, da so strma, zasnežena pobočja Kamnitega lovca priljubljena predvsem pri turnih smučarjih, pohodnikov pa je bolj malo. Od kapelice sva nadaljevala po bistveno manj uhojeni poti, kljub temu pa je sneg  večinoma držal najino težo, le sem ter tja se nama je vdrlo do riti😃. 

S hojo sva nadaljevala vse do strme, za zdrs nevarne prečke, kjer sva zaradi varnosti obrnila, saj sva imela le majhne dereze. Po poti vzpona sva se vrnila do razpotja, kjer iz vasice Žabnice / Camporosso, na Svete Višarje pripelje romarska pot oziroma planinska pot z oznako 613, po kateri sva sestopila. 

Ob sestopu sva srečala zelo veliko turnih smučarjev, pohodnike pa bi lahko preštela na prste ene roke. Med sestopom sva si na toplem soncu🌞, tik ob smučišču privoščila daljši počitek, kjer sva kjer sva ob čaju in prigrizku uživala v razgledu na okoliške vrhove🗻.       

Ko sva prispela v Žabnice sva se sprehodila še do okoli deset minut hoje oddaljenega parkirišča kabinske žičnice na Višarje, kjer sva imela parkiran avto. Ko sva se preoblekla in preobula sva si privoščila še malico in čaj, nato pa sva se odpeljala proti domu. 

Prelep dan je bil... 👍👍

Po sonce na Matajur - 1642 m

Lep zimski dan je bil, pa tudi mrzlo ni bilo. Odpeljal sem se do vasice Matajur / Montemaggiore (Italija) in parkiral na začetku planinske poti, ki vodi na Matajur. 

Po planinski poti sem se povzpel do koče Pelizzo, kjer sem nadaljeval do ovinka pod observatorijem in se usmeril levo na pot štev. 750, ki vodi proti vodnemu zbiralniku Izvira / Fonte Skrila. Pot je bila dobro uhojena in sneg se ni prav nič prediral, pa tudi derezice so ostale v nahrbtniku. Od vodnega zbiralnika sem nadaljeval do sedla, kjer se z desne priključi pot, ki pripelje iz Avse. Tu se je odprl razgled proti Kaninskemu pogorju, Krnski skupini, Rombonu, Mangartu in seveda tudi sosednjemu Jalovcu. S sedla sem nadaljeval levo na greben, po katerem sem se povzpel na vrh Matajurja, kjer je bilo pravo mravljišče obiskovalcev. Glede na čudovit zimski dan, z dokaj visokimi temperaturami, kar nekaj jih je na vrh prišlo v kratkih rokavih, me množičen obisk sploh ni presenetil. Zaradi velike gneče na vrhu sem si vzel le nekaj minut za fotografiranje, nato pa sem se napotil do Doma na Matajure, kjer sem zavil levo ter sestopil do koče Pelizzo.

Od koče Pelizzo sem se po pešpoti vrnil k avtomobilu in se odpeljal domov. 

Lep zimski Matajur je bil.