Bivak Marušič (Elio Marussich) se nahaja v Kaninskem pogorju, točneje v bližini sedla Peravo, na nadmorski višini 2043 metrov. Ponuja lep razgled na okoliške vrhove, predvsem pa na Zahodne Julijce.
Okoli osmih sem se preko Predela odpeljal do Nevejskega prevala / Sella Nevea, kjer sem parkiral na skorajda praznem parkirišču. S parkirišča sem se sprehodil do spodnje postaje gondole, ki vozi do koče Gilberti. Gondola prične voziti ob 08.30 uri, kar je za poletne razmere, po mojem skromnem mnenju nekoliko pozno. Cena povratne vozovnice do koče Gilberti znaša 13 EUR. Po nekajminutni panoramski vožnji z gondolo sem prispel do koče Gilberti, ki se je že kopala v poletnem soncu. Od koče sem se najprej povzpel do sedla Bela peč (Sella Bila Pec), kjer še vedno stoji vojaška utrdba, ki že desetletja kljubuje času in vremenskim razmeram. Na smernih tablah pri koči Gilberti je zapisano, da je do sedla 45 minut hoje, kar bo kar držalo, v kolikor se pohodnik ustavi pri vsaki informacijski tablici s podatki o posameznih "rožicah", ki rastejo na tem območju. Na sedlu sem si vzel nekaj minut za uživanje v razgledu na planino Pecol, nad katero se bohotijo mogočni vršaci Zahodnih Julijcev, kot sta Montaž in Špik Hude police. Sledil je še ogled ostalin vojaške utrdbe in bližnje kaverne, potem pa sem spet vzel pot pod noge in se odpravil proti bivaku Marušič.
Če je bil vzpon na sedlo Bela peč enostaven, je pot od sedla naprej malce bolj zahtevna. Pot je speljana po stari vojaški mulatjeri, ki je že kar "zmatrana" in na posameznih odsekih tudi rahlo prepadna. Pot se najprej spušča, nato pa ponovno vzpenja, preči pa tudi več grap, ki so lahko še pozno v poletje zalite s snegom. No, moje današnje grape so bile kopne in normalno prehodne, če smem tako reči. Pod črto je pot z malce previdnosti izredno lepa, predvsem pa razgledna, zavedati pa se je potrebno, da je v poletnih mesecih izpostavljena soncu.
Danes je bila pot kar obiskana, prevladali so domačini, Italijani, ki imajo svoj "ferragosto", po naše avgustovske počitnice. Srečal sem tudi skupino naših rojakov, ki so jo "maširali" na Žrd (Monte Sart). Srečal pa sem tudi dva mlada "domorodca", po naše Alpska kozoroga, ki pa se pri muljenju sočne trave nista prav preveč ozirala name. Eden se je nato ponudil in poziral, drugi pa mi je pokazal rit in se pasel naprej. Manire pa take...
Pri bivaku, ki je izredno čist in lepo opremljen sem pomalical in v planinski dnevnik vtisnil lep žig bivaka. Ker so se pričeli okoliški vrhovi zavijati v sumljivo temne oblake sem se odpravil nazaj do koče Gilberti. V koči sem si privoščil mehurčkasto pijačo, rumene barve, ki je še kako "sedla"... ne, ni bilo pivo, bila je Fanta, ha, ha, ha...
Fajn tura, doma, pa super kosilo, ki ga je pripravila moja Lidija💗
