Krožna pohodna pot "Lom je moj dom"

V letošnjem poletju je Športno kulturno turistično društvo Lom iz Kanalskega Loma, uredilo krožno pohodno pot "Lom je moj dom". 

Po zaključenih opravkih v Tolminu sem se odpeljal do Turistične kmetije Široko, kjer sem srečal gospodarja kmetije, Aljaža Bevka, ki je tudi idejni oče tega projekta. Po krajšem pogovoru in prejeti zloženki sem se odpravil na okoli 12 kilometrov dolgo pot, ki se vije skozi zaselke, travnike in gozdove, ob njej pa stoji trinajst informativnih tabel, ki opisujejo znamenitosti, kulturo in zgodovino tega območja. Kljub temu, da pot deloma poteka po gozdu in skozi zaselke Kanalski in Tolminski Lom ter Grudnica, postreže z lepimi razgledi na greben Kolovrata, na Matajur, na Krn, na Kaninsko pogorje, na greben Tolminsko - Bohinjskih gora, na Porezen in Cerkljansko hribovje in še bi lahko našteval. Pot je razgibana in se vseskozi vzpenja in spušča, najvišjo točko pa dosežemo z "vzponom" na Veliki vrh - 1071 metrov visok vrh nad Grudnico, ki je skupaj z Laščkom tudi najvišji vrh Banjške planote. Veliki vrh je imel v prvi svetovni vojni pomembno vlogo, saj so bili tam in na sosednjih vrhovih opazovalni položaji avstro-ogrske vojske. Enega takih položajev so člani ŠKTD Lom tudi očistili in uredili za obiskovalce.

V sončnem a nekoliko vetrovnem zimskem dnevu mi je čas hitro minil in po treh urah in pol hoje ter štirinajstih prehojenih kilometrih sem bil spet na izhodišču pri Turistični kmetiji Široko. 

Lepa pot, ki jo toplo priporočam, ob zaključku pa nikar ne pozabite zaviti še na kmetijo Široko, kjer vam bo prijazno osebje postreglo z odlično domačo hrano.

Zimske radosti na Vršiču...

Letošnji novembre nas vremensko razvaja, zato smo tudi to, sicer hladno in vetrovno, a sončno soboto preživeli v naravi.

Sprva smo se nameravali povzpeti na Prednje Robičje nad Vršičem, a smo namero, zaradi napihanega snega, ki nama je na posameznih odsekih poti segal tudi do kolen, da naše psičke Elly niti ne omenjam, že po nekaj metrih opustili. Ob povratku na sedlo Vratca sva z Lidijo kar nekaj minut razmišljala o tem ali bi se povzpeli na Slemenovo špico, a sva glede na snežne razmere in senčno lego tudi ta načrt opustila in sklenila, da poizkusimo srečo na Vrhu Vršič. S sedla Vratca smo se vrnili do Tičarjevega doma na prelazu Vršič, od tam pa pot nadaljevali do Poštarskega doma in naprej na Vrh Vršič, 1737 m visokega razglednika med Prisankom in Mojstrovko. Krepko je pihalo, zato smo na vrhu posneli le nekaj spominskih fotografij, nato pa smo se vrnili do Tičarjevega doma, kjer je bilo vetra bistveno manj. Med potjo smo se kot majhni otroci še malo poigrali v snegu.

Na eni izmed klopi v bližini doma smo si poiskali svoj prostor pod zimskim soncem, ki nas je kljub nizki temperaturi -5 stopinj, prav prijetno grelo.

Ob skodelici vročega čaja iz termovke in prigrizku, Elly je bila deležna svojih pasjih briketov in priboljškov, smo uživali v prekrasnem zimskem dnevu in prav nikamor se nam ni mudilo.   

Vršič nad planino Zaprikraj - 1897 m

Krasen jesenski dan sem pred napovedanim poslabšanjem vremena izkoristil za vzpon na Vršič, 1897 metrov visok vrh nad planino Zaprikraj.

Ne prav zgodaj sem se po krepko razriti makadamski cesti odpeljal do parkirišča pred planino Zapleč, kjer sem parkiral. S parkirišča sem se napotil proti planini Zaprikraj, a le do korita z vodo, kjer sem zavil desno v strme trave. Po nekaj minutnem strmem vzponu ob pašni ograji, sem višje ulovil neoznačeno, mestoma zaraščeno, a še vedno sledljivo mulatjero, po kateri sem v številnih okljukih dosegel greben med sedlom Vrata, Oblim brdom, Vršičem in Kalom, kjer so se med prvo svetovno vojno bili srditi boji med avstro-ogrsko vojsko na eni in italijansko vojsko na drugi strani. Poleg tega je bilo omenjeno bojišče zaradi strmih in prepadnih trav tudi najtežje dostopno bojišče v Zgornjem Posočju. Z grebena je segel krasen razgled proti Triglavu, Matajurju, Krnu, Krasjemu vrhu, grebenu Polovnika, Kaninskemu pogorju, pa vse tja do Jadranskega morja. Popolnoma sam sem raziskoval ostanke zgradb in kaverne ter razmišljal, kako kruto je bilo življenje vojakov v tistih časih, tako na eni, kot tudi na drugi strani. A ker j čas neusmiljeno tekel se je bilo potrebno počasi vrniti v dolino, zato sem se po poti vzpona vrnil nazaj na izhodišče, kjer je bila temperatura, za sredino novembra skorajda neverjetnih šestnajst stopinj. 

Lep, nekoliko zgodovinsko obarvan gorniški izlet je bil.