Športni dan v Ratečah in okolici

Nekam na sneg sem si rekel že prejšnji dan in odločitev je padla, v Rateče, teč na smučeh.

Jasno, a mrzlo jutro je bilo, a me to ni odvrnilo od začrtane poti. Opremo sem naložil v avto in se preko Predela odpeljal do Rateč. Megleno je bilo, termometer pa je kazal enajst stopinj pod ničlo. Že po nekaj minutah teka mi je bilo že kar pošteno vroče, kasneje pa je skozi meglo posijalo tudi sonce in naredil se je prekrasen zimski dan. Sonce in megla sta poskrbela tudi za zanimiv optični pojav, ki nobenega od nas ni pustil ravnodušnega. 

Po dobri uri in pol, sem imel tekanja po skrbno urejenih tekaških progah v okolici Rateč dovolj. Preoblekel sem si premočena oblačila, si obul pohodne čevlje in se iz Rateč sprehodil še do Zelencev, izvira Save Dolinke. Toplo zimsko sonce, zasnežena pokrajina ter jezerce, zelene barve, noro lepo. Po ogledu Zelencev sem se vrnil do avtomobila in se odpeljal domov.

Lep, zimski športni dan sem imel.

Lepo urejena tekaška proga

V akciji

Utrinek

Igra narave

Igra narave

Na nebu

Pot do Zelencev skozi zasnežen gozd

Zimski utrinek

Pot do Zelencev skozi zasnežen gozd

Zelenci

Zelenci

Zelenci

Zelenci

Zimska kulisa

Trdnjava Predel, v ozadju Mangart

Sončni zahod z Matajurja - 1642 m

Po kosilu sem se preko Livka odpeljal čez mejo v Italijo in naprej do koče Pelizzo. Krasen zimski dan je bil, zato je bil temu primeren tudi obisk Matajurja.

Za vzpon sem si izbral pot preko Maršinske planine in preko "Sedla". Pot je bila suha in normalno prehodna, le od "Sedla" pa vse do vrha je bil na poti pomrznjen sneg, zaradi česar je bilo potrebno nekaj previdnosti. Kljub soncu, ki se je počasi poslavljalo je bilo zaradi močnega vetra, kar precej hladno, a me to ni odvrnilo od tega, da bi pričakal sončni zahod. 

Prelepo predstavo nam je priredila narava, a se je žal že po nekaj minutah končala in treba se je bilo vrniti domov. 

Kako malo je potrebno, da je človek srečen....

Tamar

Po nekaj dneh zoprne viroze, sem se odločil, da se nadiham svežega zraka in se malo pretegnem.

Podal sem se v Tamar. 

Okoli devetih zjutraj sem parkiral v Ratečah, kjer je termometer kazal -7 stopinj. Ko sem se opremil in pozajtrkoval, sedaj že tradicionalni zajtrk (rogljiček) sem se podal proti Planici. Med potjo sem srečal nekaj mladih, nadebudnih športnikov, ki so se vsak na svoj način ogrevali pred treningom. Planica je bolj kot ne samevala, le peščica tekačev na smučeh se je pripravljala, da se poda na urejeno tekaško progo. Nadaljeval sem proti Tamarju, po zasneženi in močno poledeneli poti, na kateri sem do Doma v Tamarju, preizkusil kar nekaj plesnih oziroma drsalnih likov. Med tem mi je uspelo celo uživati v fascinantnem pogledu na okoliške vrhove, kot so Jalovec, Srednja in Visoka Ponca, Slemenova špica, Mala in Velika Mojstrovka, Travnik in ostale. 

V Domu v Tamarju sem se pogrel z odličnom čajem iz posušenega sadja, nato pa pot nadaljeval k slapu Nadiža. Strma pot, ki vodi k slapu oziroma izviru Nadiža je bila zasnežena in poledenela, zato so mini dereze prišle še kako prav. Vode je bilo zaradi suše le za vzorec, so pa skale krasile ledene skulpture. Po varnem sestopu, sem se napotil v Planico, med potjo pa preizkusil še nekaj na novo naučenih plesno-drsalnih likov, pri čemer mi je eden docela uspel (beri padec, brez posledic). V Planici sem si na toplem soncu privoščil malico in si ogledal nekaj trening skokov, mladih smučarskih skakalcev. Iz Planice sem se vrnil nazaj v Rateče, kjet sem svoj, dobrih štirinajst kilometrov dolg "sprehod" zaključil. 

Tamar je izpolnil moja pričakovanja in poln energije sem se vrnil domov.

Še se bom vrnil...