Tamar

Po nekaj dneh zoprne viroze, sem se odločil, da se nadiham svežega zraka in se malo pretegnem.

Podal sem se v Tamar. 

Okoli devetih zjutraj sem parkiral v Ratečah, kjer je termometer kazal -7 stopinj. Ko sem se opremil in pozajtrkoval, sedaj že tradicionalni zajtrk (rogljiček) sem se podal proti Planici. Med potjo sem srečal nekaj mladih, nadebudnih športnikov, ki so se vsak na svoj način ogrevali pred treningom. Planica je bolj kot ne samevala, le peščica tekačev na smučeh se je pripravljala, da se poda na urejeno tekaško progo. Nadaljeval sem proti Tamarju, po zasneženi in močno poledeneli poti, na kateri sem do Doma v Tamarju, preizkusil kar nekaj plesnih oziroma drsalnih likov. Med tem mi je uspelo celo uživati v fascinantnem pogledu na okoliške vrhove, kot so Jalovec, Srednja in Visoka Ponca, Slemenova špica, Mala in Velika Mojstrovka, Travnik in ostale. 

V Domu v Tamarju sem se pogrel z odličnom čajem iz posušenega sadja, nato pa pot nadaljeval k slapu Nadiža. Strma pot, ki vodi k slapu oziroma izviru Nadiža je bila zasnežena in poledenela, zato so mini dereze prišle še kako prav. Vode je bilo zaradi suše le za vzorec, so pa skale krasile ledene skulpture. Po varnem sestopu, sem se napotil v Planico, med potjo pa preizkusil še nekaj na novo naučenih plesno-drsalnih likov, pri čemer mi je eden docela uspel (beri padec, brez posledic). V Planici sem si na toplem soncu privoščil malico in si ogledal nekaj trening skokov, mladih smučarskih skakalcev. Iz Planice sem se vrnil nazaj v Rateče, kjet sem svoj, dobrih štirinajst kilometrov dolg "sprehod" zaključil. 

Tamar je izpolnil moja pričakovanja in poln energije sem se vrnil domov.

Še se bom vrnil...