Skoraj na Mangartsko sedlo - 2072 m

Že dan prej smo se z Lidijo in Katjo zmenili, da poizkusimo osvojiti Mangartsko sedlo, a se je današnji vzpon končal tik pod njim.

Okoli pol devetih zjutraj smo se iz Bovca odpeljali do Mlinča, kjer smo parkirali. Jutro je bilo sveže, a ne prehladno, nad nami pa zgolj modrina, brez slehernega oblačka. Ko smo se preobuli in si oprtali nahrbtnike, smo se pričeli vzpenjati proti Mangartskemu sedlu. Nekaj časa smo hodili po Senarski poti, ki nas je preko Mangartske planine, višje pripeljala na Mangartsko cesto. Snega je bilo še vedno veliko in ponekod se je prediral tudi čez kolena, a mi se nismo dali. Po cesti smo nato skozi tunele okrašene z ledenimi kapniki nadaljevali vse do zadnjega.

Ob izhodu iz zadnjega tunela smo ugotovili, da bi morali prečiti, dobrih 200 metrov dolgo, za zdrs nevarno prečko, kar pa brez ustrezne zimske opreme ne bi bilo varno. Ker smo imeli zgolj male dereze smo naš vzpon zaradi varnosti tukaj zaključili. Razmišljali smo, da bi se do koče povzpeli po Senarski poti, a smo tudi to misel opustili, saj se je sneg preveč prediral. Ker naprej ni šlo, smo se udobno posedli na mehko travo ter uživali v razgledih in prigrizkih iz nahrbtnika.

Po polnjenju "baterij" in nabiranju "D" vitamina smo se odpravili proti izhodišču. Tudi pri sestopu smo delno hodili po cesti, delno po Senarski poti, sneg pa se je zaradi visokih temperatur prediral še bolj kot pa pri vzponu.

Krasen pomladni dan je bil, skorajda brez vetra, a četudi cilja nismo dosegli smo na turi uživali.

Še vedno zimski Gladki vrh (Ratitovec) - 1667 m

Ko je tudi navaden torek lahko prav čudovit dan...

S kolegico Katjo sva prost dan izkoristila za vzpon na Gladki vrh, 1667 metrov visok vrh pogorja Ratitovec. Ob pol osmih zjutraj sva se dobila v Tolminu in se nato skozi Baško grapo odpeljala do Železnikov in naprej do Prtovča, kjer sva parkirala. Parkirišče je sicer plačljivo, a znaša parkirnina za 24-urno parkiranje zgolj 2 EUR.

Odločila sva se za krožno pot in sicer sva si za vzpon izbrala pot čez Po(v)den, sestopila pa sva po poti čez Razor. Kljub krasnemu pomladnemu dnevu, sva s seboj vzela male dereze, ki so nama med turo prišle še kako prav. Do sedla Po(v)den je bila pot kopna in suha, tik pod sedlom pa sva prišla na sneg, ki pa nama ni predstavljal večjih težav. Od sedla naprej pa je bila pot skozi gozd močno poledenela, zato sva si nadela dereze, nato pa s hojo varno nadaljevala. Ko sva prišla iz gozda, je bila pot vse do Krekove koče na Ratitovcu kopna in suha, le sem ter tja je bila na poti še kakšna zaplata pomrznjenega snega, ki pa sva jo brez težav obšla. Pri koči sva razočarana ugotovila, da je le ta zaprta, zato sva se povzpela na vrh, kjer pa je bilo kljub soncu, zaradi mrzlega vetra dokaj hladno. Hitro sva posnela nekaj fotografij, nato pa sva se vrnila h koči, kjer sva si poiskala zavetje in na toplem spomladanskem soncu uživala ob dobrotah iz nahrbtnika. 

Ko sva se naužila "D" vitamina sva se po poti čez Krnico Razor odpravila proti izhodišču. Tu so vladale prave zimske razmere, saj je bilo snega še vedno veliko, zato sva čez strma pobočja, kljub uporabi derez sestopala počasi in previdno. Varnost je le na prvem mestu, kajne? Dereze sva na čevljih obdržala skorajda do Prtovča, saj so se na poti skozi gozd, pod suhim listjem in iglicami, še vedno skrivale večje zaplate pomrznjenega snega in ledu, nevarne za zdrs.  

Turo sva srečno končala, na poti proti domu pa sva si v Železnikih privoščila še zasluženo domače kosilo in navaden torek je postal čudovit dan.