Z Rogle, do Ribniške koče - 1507 m

Tudi letos sva z Lidijo nekaj dni preživela v Zrečah, ki so odlično izhodišče za pohodniške in kolesarske ture, pa še terme imajo. 

Po zajtrku sva se odpeljala na Roglo, da dokončava izlet k Ribniški koči in Ribniškemu jezeru, ki sva ga leta 2019 zaradi hude nevihte morala prekiniti in se vrniti na Roglo. Lep sončen dan je bil in temu primeren je bil tudi obisk Rogle. Večina se jih je sicer odpravila le do Lovrenških jezer, peščica pa nas je bilo takih, ki smo pot nadaljevali vse do Ribniškega jezera in Ribniške koče. Dobršen del poti sva prehodila v družbi para iz Grosupelj tako, da nam je čas ob sproščenem klepetu, o tem in onem ter zobanju divjih brusnic, še hitreje minil. Najprej smo obiskali prelepo Ribniško jezero, kjer smo si vzeli nekaj minut za prigrizek in za uživanje v lepoti jezera, dveh igrivih rac in množice pisanih kačjih pastirjev, ki so se borili za prevlado nad teritorijem, kot da ne bi bilo dovolj prostora za vse. Od jezera smo se povzpeli na Jezerski vrh, od koder smo se mimo spomenika padlim borcem planincem spustili na sedlo, od koder pa smo v nekaj minutah prišli do Ribniške koče. Ker sva že od večih, ki so Ribniško kočo že obiskali slišala, da je vredno poizkusiti njihov borovničev štrudelj (lepo slovensko mu rečemo zavitek), sva ga seveda naročila tudi midva, a sva bila nad njim pošteno razočarana. Hladen, suh in ob straneh že nekoliko trd je bil ta slavni borovničev zavitek in ni bilo potrebno veliko, da sva prišla do spoznanja, da zavitek ni bil ravno sveže pečen. Nasploh je bila ponudba hrane tega dne, milo rečeno skromna, saj je bil poleg omenjenega zavitka, na jedilniku zgolj le še golaž. 

Kakor koli, po dobre pol ure jesenskega sončenja, na vročem soncu smo se napotili nazaj proti Rogli, kamor smo ekspresno hitro prispeli, saj smo za pot porabili le dobri dve uri (na smerokazu pri koči 3.30). 

Na Rogli smo skupaj popili še kavo, nato pa smo se poslovili in šli vsak svojo pot. Midva sva jo ubrala še na sprehod med krošnje, nato pa sva se odpeljala v Zreče, kjer naju je čakalo še sproščanje utrujenih mišic v bazenih in brbotavčkih term Zreče. 

Kar lep dan je bil...

Uršlja gora (Plešivec) - 1699 m

Z Lidijo sva tudi letos nekaj dopustniških dni preživela na Koroškem. Zaradi številnih športnih in družabnih aktivnosti, sva obisk Uršlje gore prihranila za zadnji dan najinega potepanja po Koroški.

Iz Mežice, ki je bila nekaj dni najin drugi doma sva se odpeljala do parkirišča Koče na Naravskih ledinah, ki je bilo najino izhodišče za vzpon na Uršljo goro. Ne ravno razgledna in zanimiva pot, le ta namreč skoraj vseskozi poteka skozi strnjen gozd, naju je v dobri uri pripeljala do razpotja zimske in letne poti, pod vrhom Uršlje gore. Odločila sva se za letno pot, po kateri sva v nekaj minutah dosegla vrh.

Razgled z vrha je bil zaradi oblakov nekoliko okrnjen, a naju to ni prav preveč motilo. Po nekaj minutnem postanku na vrhu sva se odpravila do planinske koče, kjer sva si privoščila okusen borovničev štrudelj oziroma zavitek ter domač malinov liker. Odžejala pa sva se s temnim radlerjem z okusom limone in nizko vsebnostjo alkohola. Po malici sva si ogledala še notranjost cerkve Svete Uršule, ki je najvišje ležeča  cerkev v Sloveniji, se vpisala v vpisno knjigo ter v planinski dnevnik odtisnila žige.

Od cerkve sva se do razpotja zimske in letne poti vrnila po zimski poti, nato pa po poti vzpona sestopila na izhodišče pri Koči na Naravskih ledinah, kjer sva najin izlet tudi zaključila.

Pa sva osvojila oziroma obiskala še en vrh, kjer poprej še nisva bila. 

Kolesarski izlet v podzemlje Pece

Med dopustovanjem na Koroškem sva se z Lidijo, s kolesi podala v podzemlje Pece. 

Po predhodni rezervaciji termina sva se nekaj pred deseto dopoldne, z gorskimi kolesi pripeljala do Infocentra Podzemlja Pece in Geoparka Karavanke v Mežici. Po "registraciji" in prevzemu zaščitnih čelad s čelnimi svetilkami, sva z ostalimi udeleženci izleta, prisluhnila vodički, ki nas je spremljala na kolesarjenju po rudniških rovih. Po uvodnih besedah vodičke smo na prikolico kombija naložili gorska kolesa, mi pa smo se z drugimi kombiji odpeljali v Črno na Koroško, oziroma do vhoda v jamo na Igrčevem, na nadmorski višini 643 metrov. 

Sprva smo v jamo vstopili peš, da so se naše oči privadile na popolno temo, potem pa smo prižgali čelne svetilke in pričeli okoli šest kilometrov dolgo kolesarsko avanturo iz ene doline v drugo, okoli petsto metrov pod zemljo. Med kolesarjenjem smo se nekajkrat ustavili in nekaj metrov prehodili tudi peš, da nam je vodička Ana povedala nekaj zanimivosti o samem rudniku svinca in cinka v Mežici, pa o življenju rudarjev, o opremi, slišali pa smo tudi nekaj anekdot o rudniškem škratu Perkmandeljcu, ki je včasih ponagajal rudarjem. No tudi nam je ponagajal tako, da je kolo vodičke obesil na kavelj pod stropom rudniškega rova, skril in zasukal pa je tudi nekaj kolesarskih sedežev. Najbolj zanimiva pa je bila vožnja skozi nekaj sto metrov dolg raziskovalni rov, ki je širok le nekaj več kot krmilo kolesa, visok pa le dober meter, zaradi česar je zaščitna čelada prišla še kako prav, saj sem z glavo, kar dvakrat zadel ob kamniti strop. Po skoraj dveh urah smo na Bregu nad Mežico izstopili iz jame, kjer je konstantna temperatura okoli deset stopinj, na zunanjih skoraj trideset, kar je bil pravi šok, a smo se na visoko temperaturo hitro navadili. Sledil je še dober kilometer in pol dolg spust na izhodišče na Glančniku (Infocenter), kjer smo oddali izposojeno opremo. 

Sledil je še ogled rudarskega muzeja, s številnimi muzejskimi zbirkami, po ogledu pa sva se  zadovoljna odpeljala do apartmaja v Mežici, kjer sva kolesarski izlet tudi zaključila.

Nepozabno doživetje, ki ga toplo priporočava.