Juliana Trail, 15. etapa od Loga pod Mangartom do Trbiža, danes zgolj do Predela

Krožno daljinsko pot Juliana Trail sem nadaljeval s 15. etapo, ki vodi iz Loga pod Mangartom do Trbiža v Italiji. Zaradi peklenske vročine, ki nas te dni pesti sem se odločil, da bom etapo prehodil zgolj do Predela, saj bi bila hoja po razbeljeni cesti proti Trbižu "ubijalska". 

Avto sem parkiral na urejenem parkirišču na koncu Loga pod Mangartom in se za mostom čez Predelico, po označeni poti podal proti Predelu. Že po nekaj minutah sem se pričel strmo vzpenjati skozi sotesko, strmina pa vse do odcepa za Strmec ni popustila. Na dveh mesti so na poti nameščene tudi jeklenice, ki pa so zgolj v pomoč pri premagovanju strmih odsekov. Glede na to, da pot večinoma poteka po gozdu, poleg tega pa je tudi rahlo pihljalo, je bila hoja kar prijetna in peklenske vročine niti ni bilo čutiti. Pod vasjo Strmec sem s hojo nadaljeval skoraj do glavne ceste, nato pa sem se spustil nazaj na dno soteske oziroma do sotočja Predelice in Mangartskega potoka. Po ogledu lepega slapu Zaročenca, sem se po strmem pobočju, od koder se mi je odprl pogled na most pri Mlinču, povzpel na vrh prelomnice. Sledil je ponovno strm spust v sotesko, kjer sem si v nadaljevanju poti ogledal še Predelski slap, ki pa zaradi suše ni bil ravno najbolj vodnat ter tako imenovano Smaragdno okno. Sledil je še zadnji vzpon do Regionalne ceste trik pred nekdanjim mejnim prehodom Predel. 

Za povratek na izhodišče sem se najprej po cesti odpravil do vasi Strmec, od tam pa sem se po strmi in s suhim listjem prekriti Lončarski poti spustil do Regionalne ceste tik pred Logom pod Mangartom. 

Kljub temu, da gre za težjo etapo na poti Juliana Trail, pa naravne lepote odtehtajo ves trud, ki ga je potrebno vložiti.   

Odsek med Predelom in Trbižem bom prehodil, ko bodo temperature znosnejše😃😃.  

Začetek poti v Logu pod Mangartom

Pogled v sotesko Predelice

Prečenje strmih, skalnih pobočji 

V pomoč so jeklenice

V pomoč so jeklenice

Lepa pot skozi borov gozd

Pogled na slap Zaročenca

Na dnu soteske 

Slap Zaročenca

Slap Zaročenca

Slap Zaročenca

Tolmin slapu

Pogled na most pri Mlinču

Ob poti

Smaragdno okno

Smaragdno okno

Predelski slap

Predelski spal

Na Predelu

Na razgledni točki

Trdnjava Predel in Mangart

Trdnjava Predel

Znameniti lev

       

Jezero Sorapis v Dolomitih - 1926 m

V kolektivu policijske postaje Bovec smo se ponovno odpravili na izlet. Tokrat smo si za končno destinacijo izbrali jezero Sorapis v italijanskih Dolomitih, ki leži na nadmorski višini 1926 metrov.

Dne 17.6.2022 smo se ob 5.30 uri zbrali na policijski postaji, od koder smo se po jutranji kavici, z dvema kombijema odpeljali proti prelazu Tre Croci. Dobre tri ure dolga vožnja preko Avstrije in Italije je v sproščenem vzdušju kar hitro minila tako, da smo okoli 9.30 ure prispeli na prelaz Tre Croci, oziroma na naše izhodišče pohoda k jezeru Sorapis. S parkirišča na vrhu prelaza smo se po cesti vrnili dobrih 100 metrov nazaj proti vasici Misurina, nato pa zavili desno, na široko pešpot, ki nas je že po nekaj korakih nadaljnje hoje pripeljala v gozd. Položna pot nas je mimo nekaj vojaških objektov iz I. svetovne vojne, sprva preko pobočji vodila proti vzhodu. S poti se nam je na trenutke odprl prekrasen razgled na gorsko skupino Cristallo, z najvišjim Monte Cristallom, z nadmorsko višino 3221 metrov.

V nadaljevanju smo se na poti, ki je postopoma postajala vse ožja nekajkrat povzpeli, pa tudi spustili, dokler nismo prišli na izpostavljena oziroma prepadna pobočja pod Cimo (vrhom) di Marcoira in Cimo di Ciadin del Loudo. Kljub izpostavljenosti je na tem delu pot zelo dobro zavarovana, saj so nam bile pri prečenju v pomoč jeklenice, pa tudi kovinske stopnice ter ograja. Po prečenju izpostavljenega dela je pot postopoma postala manj strma in kaj kmalu smo skozi ruševje in prelep macesnov gozd prišli do razpotja kjer se v levo odcepi pot k koči Vandelli, v desno pa k jezeru Sorapis. Mi smo se držali desne in po nekaj minutah prišli do čudovitega jezera Sorapis, ki slovi po svoji turkizni barvi. Po skupinskem fotografiranju smo si na obali jezera poiskali vsak svoj kotiček, kjer smo pomalicali ter uživali v prekrasnih razgledih na prelepo jezero ter na visoke okoliške vrhove. Nekateri smo preverili temperaturo vode v jezeru, spet drugi so krepili prijateljske odnose s pohodnicami iz sosednje Hrvaške.

Po dobri uri uživanja ob jezeru smo se po poti vzpona vrnili na izhodišče na prelaz Tre Croci in se odpeljali v Misurino, kjer smo si ob istoimenskem jezeru, s pogledom na Tre Cime, privoščili slastno kosilo, za katerega so že dan prej poskrbela naša pridna dekleta, Lidija, Danica in Brigita. Po kosilu smo nakupili še nekaj spominkov, nato pa smo se polni lepih vtisov  odpeljali proti Bovcu.

Ob zaključku izleta smo si bili enotni, da se v Dolomite zagotovo še vrnemo.    

Na prelazu Tre Croci

Gorska skupina Cristallo

Še z drugega zornega kota

Naša četica koraka...

Prvi resnejši vzpon

Pogled nazaj proti skupini Cristallo

Proti jezeru...

Jezero Sorapis

Markanten vrh nad jezerom Sorapis

Utrinek

Razgled na okoliške vrhove

Široka in dobro zavarovana pot preko prepadnih pobočji

Kovinske stopnice

Vas Misurina z istoimenskim jezerom

Pogled na Tre Cime

         

Med domačine na Špik Hude police 2420 m

Kar sveže jutro je bilo na planini Pecol, saj je termometer kazal borih dvanajst stopinj. 

Na parkirišču je bilo zgolj nekaj vozil, kar je dalo slutiti, da prav velike gneče ne bo. In res je ni bilo. Kmalu po sedmi uri zjutraj sem se odpravil proti koči Brazza ter naprej proti vrhu Špika Hude police. Sonce je bilo še vedno na drugi strani gore tako, da je bila hoja prav prijetna. Prve domačine - kozoroge sem uzrl nekje po okoli uri hoje, ko so eni brezskrbno mulili svežo, sočno travo, drugi pa že poležavali na skalnih policah in se nastavljali sončnim žarkom. Po slabih dveh urah hoje sem dosegel vrh, kjer sem srečal skupino  pohodnikov iz Avstrije ter mlad italijanski par. To je bil tudi ves obisk tega jutra, na vrhu Špika Hude police. Po malici in krajšem klepetu smo se s pohodniki iz Avstrije kar skupaj odpravili nazaj v dolino. V upanju, da končno popijem tako želeno kavo sem ob sestopu zavil še k koči Brazza, a je bila žal zaprta. 

Ni mi preostalo drugega kot da se odpravim naprej do avtomobila in se odpeljem domov. 

Ob povratku proti domu sem se za nekaj minut ustavil pri Rabeljskem jezeru in do kolen globoko preveril temperaturo vode. Ugotovil sem, da bi za nekaj minut lahko tudi zaplaval. Ker pa kopalnih hlač tokrat nisem imel s seboj, sem kopanje preložil na naslednjič. 

 Lepo dopoldne je bilo...