Italijanska vojaška kapela na Planici - 1220 m

Dan po Božiču, torej 26. december je v naši prelepi Sloveniji državni praznik, ko praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti in je dela prost dan. 

Ker je bilo na božični večer, pa tudi za Božič dobrot v izobilju, sva se z Lidijo odločila, da nekaj kalorij, ki sva jih spravila vase, tudi pokuriva.  Dan je bil siv, z obilico vlage v zraku, a naju to ni odvrnilo od načrtovanega pohoda do Italijanske kapelice na Planici pod Krnom, ki se nahaja na nadmorski višini 1220 metrov. Kapelica, imenovana tudi kapelica "BES" stoji na manjši pečini med Planico in Plečami, zgrajena pa je bila v bližini prve italijanske frontne črte. Kapelica je posvečena vsem padlim italijanskim vojakom v nesmiselni veliki vojni. V prvi svetovni vojni so v bližini kapelice "BES" stala velika skladišča, bolnišnica, strelski jarki in kaverne, pa tudi topniški položaji, saj je od kapelice lep pogled na del doline reke Soče.   

Začela sva v vasi Koseč, kjer sva stopila na označeno pot Alpe Adria Trail, hkrati pa tudi Pot miru. Široka gozdna pot, ki v okljukih premaguje pobočje, s katere pa ni prav veliko razgleda, nama je ponudila možnost postavitve jaslic, saj sva ob poti naletela na votel drevesni štor, obdan z mahom, Malce domišljije, pa nekaj vejic, praproti in listja in jaslice so bile postavljene. Malce sva s postavitvijo zamudila, a bolje pozno kot nikoli pravi pregovor. Ko sva svojo umetniško dušo potešila sva pot nadaljevala proti najinemu cilju, ki se je vedno bolj zavijal v meglo oziroma nizko oblačnost. Ob prihodu na cilj sva se najprej preoblekla v suha oblačila, kljub visokim temperaturam za konec decembra, pa nama je topel čaj še kako prijal. Še vedno božično naravnana, sva še fotografsko dokumentirala najin po božični trimček, ker pa z razgledom ni bilo nič sva se odločila, da se vrneva v dolino. 

Tudi ob povratku nama dobre volje ni manjkalo tako, da sem še eno zapel in dan je bil kljub sivini enkraten, oziroma, kot bi rekel nekdanji predsednik države: "Kako fantastičen dan!"      

Malce barvitosti med sivino

Pogled na Sveto deželo - Drežnico

Najine 123 jaslice, bolje pozno, kot nikoli

Prerašča jo mah, zato sem jo malo očistil

V skalni špranji sta zacveteli

Pri italijanski kapelici "BES" na Planici pod Krnom

Še vedno v Božini opravi 😃

Lepo obnovljena...

 

Matajur - 1643 m

Za praznik, no vsaj nekoč je bil😉, sem šel pa na Matajur.

Jutro je bilo sicer mrzlo, nebo pa brez oblačka. Ker so vremenoslovci za popoldan že napovedali pooblačitev, sem se kar podvizal in se odpeljal do vasi Matajur/Montemaggiore, ki se nahaja takoj za mejo v Italiji.

Parkiral sem ob cesti, kjer se prične označena planinska pot in se po njej povzpel do koče Pelizzo. Cesta do koče je bila splužena in kopna, zato se jih je peščica pripeljala z avtomobilom do parkirišča pod kočo. Ko sem prispel do parkirišča, sem stopil do ovinka pod observatorijem in zavil levo v gozd. Nadaljeval se po neoznačeni stezi, ki me je pripeljala do vodnega zajetja ( Fonte Skrila ). Snega v gozdu je bilo okoli 10 centimetrov, nekje več, drugje manj, steza pa ni bila shojena. Od Fonte Skrila sem nadaljeval proti sedlu, kjer se pot priključi na kolovoz - staro pot iz Livka. Po nekaj metrih hoje po kolovozu sem zavil levo in se povzpel do križišča, kjer se z desne priključi pot, ki pripelje iz Avse. Za trenutek sem sedel na bližnjo klop in užival v razgledu na Kaninsko pogorje, Krnsko skupino, Rombon, Mangart, Jalovec in Razor. Od sedla sem se pot nadaljeval na vzhodni greben in nato na vrh. Sonce, sneg, mraz in veter, lepo pa, da je kar težko opisat. Kljub čudovitemu vremenu je bilo pohodnikov le za vzorec, prevladovali pa so seveda Italijani. Po krajšem počitku in prigrizku sem posnel še nekaj fotografij, ker pa so se na nebu pričeli zbirati oblaki sem se odločil za sestop.

Vračal sem se preko Maršinske planine, vendar je bil sestop po strmem in zasneženem severnem grebenu kar zahteven. Da bi izlet še nekoliko podaljšal sem se s planine sprehodil do križišča, kjer sem zavil levo in se povzpel do Doma na Matajure. Od omenjene slovenske koče sem nato pot nadaljeval do koče Pelizzo, od tam pa sem sestopil nazaj na izhodišče.

Lep dan je bil...

Debeljak 1628 m

Na "Martinovo soboto" sva se z Lidijo podala na 1628 metrov visok Debeljak, ki je eden od vrhov grebena Polovnika.

Iz Bovca sva se odpeljala do planine Zapleč, a vožnje po precej razriti cesti ne priporočam, razen če imate SUV ali terenca oziroma se vam vaš jekleni konjiček ne pretirano ne smili. Svež snežni poprh in sončen dan sta ustvarila krasno zimsko kuliso, čeprav je bila po koledarju še vedno jesen. Na planini Zaprikraj sva se za trenutek zadržala v pogovoru z družino iz Drežniških Raven, ki ima v eni od pastirskih koč lično urejen vikend, nato pa sva pot nadaljevala v smeri Krasjega vrha. V gozdu je bilo snega le za vzorec, sonce pa je poskrbelo, da se je sneg na vejah dreves talil tako, da sva bila kar pogosto deležna hladne "osvežitve". Višje kot sva se vzpenjala, bolj zimsko je bilo, a teh nekaj centimetrov snega nama ni predstavljalo nobenih težav, še manj pa nevarnosti. Na razcepu poti, kjer se levo, na Krasji vrh lahko povzpnemo mimo "kolujev" - topniških položajev, desno pa mimo snežne jame, sva se usmerila desno proti snežni jami. Po nekaj minutah hoje sva zavila desno, na neoznačeno, a še vedno dobro ohranjeno mulatjero iz I. svetovne vojne in se v okljukih pričela vzpenjati po strmem, delno poraščenem pobočju. Sem ter tja se nama je med zasneženimi smrekami odprl lep razgled na Krnsko skupino, kar sva takoj izkoristila za kakšen lep fotografski posnetek. Ker mulatjero ponekod že prerašča drevje in grmovje sva jo nekajkrat ubrala kar po svoje, a z orientacijo ni bilo težav, saj sva imela vrh ves čas pred seboj. Malo pazljivosti je bilo potrebno zgolj v vršnem delu, ki je pretežno skalnat in poraščen z visoko, suho travo, saj je tisto malo snega prekrilo luknje, kjer se noga kaj hitro uklešči med skale. Ko sva srečno dosegla vrh, sva bila nagrajena s čudovitim razgledom na Krnsko skupino, Javoršček, Krasji vrh, greben med sedlom Vrata in Kalom, le razgled na Bovec so žal zakrivale krošnje dreves. Ob toplem čaju in prigrizku iz nahrbtnika sva na vrhu uživala vse do trenutka, ko je zavel hladen veter, iz doline pa se je pričela valiti gosta megla, ki je kaj kmalu skrila Krn in Krasji vrh. 

Ker nič ni kazalo na to, da bo prevlado na nebu, kmalu spet prevzelo sonce, sva se odločila za sestop. Po poti vzpona sva se vrnila do avtomobila in se odpeljala domov. 

Lepo, ne preveč zahtevno turo, s pridihom zime sva imela.       

     

Bosna in Hercegovina, Medžugorje, slapovi Kravice, Mostar in izvir reke Bune (Vrelo Bune) s samostanom Blagaj Tekija

Lidijina želja, da po tridesetih leti ponovno obišče Medžugorje se ji je uresničila.

1. DAN:

Malo po šesti uri zjutraj sva se odpeljala proti Medžugorju, ki se nahaja v Občini Čitluk v Bosni in Hercegovini in je znan romarski kraj, poznan po domnevnih Marijinih prikazovanjih. Od mejnega prehoda Jelšane, pa vse do meje med Hrvaško in Bosno in Hercegovino sva se peljala po avtocesti, za katero sva odštela pregrešnih 32 EUR. Če prištejeva še povratek domov sva za avtocesto na Hrvaškem odštela polovico cene letne avtocestne vinjete pri nas. Ko bodo naši južni sosedje spet jamrali, kako "skupe" so naše vinjete...

Kakorkoli, po osmih urah vožnje, s postanki vred sva prispela v sončno in poletno toplo Medžugorje.  Nastanila sva se v Sobah Jasna, kjer so naju toplo sprejeli in nama postregli s sadjem, čajem in piškoti. Po krajšem počitku sva se odločila, da se povzpneva na vzpetino Podbrdo, ki se nahaja nad zaselkom Bijakovići in je del gore Crnica. Tu so se 24. junija 1981 začela domnevna prikazovanja svete Marije šestim vidcem, med najbolj prepoznavnimi pa je Vida "Vicka" Ivanković, ki opisuje domnevna srečanja z Marijo in prenaša domnevna Marijina sporočila ljudem (vir: wikipedia, mladifest.com). Do kipa Marije, ki stoji na pobočju vzpetine Podbrdo se je potrebno "prebiti" čez ostre skale, saj planinska pot ni nadelana. Nekatere skale so od množice vernikov, pa tudi takih obiskovalcev, kot sem jaz, ki me žene zgolj radovednost tako "zlizane", da je že v suhem velika nevarnost za zdrs, kaj šele, ko so skale mokre. Kako hitro se nesreča lahko zgodi sva videla na lastne oči, ko je pri kipu Marije, starejši gospe na skali spodrsnilo tako, da je padla in z glavo udarila ob skalo. Ker sva se z Lidijo nahajala v neposredni bližini sem ji nemudoma priskočil na pomoč in ji pomagal vstati. Na srečo se je gospa le lažje poškodovala saj je utrpela zgolj manjšo razpočno ranico, ki se bo hitro zacelila. Kljub temu, da se je glavna sezona končala je bilo vernikov in drugih obiskovalcev zelo veliko, za kar je bilo delno "krivo" tudi krasno sončno vreme s skorajda poletnimi temperaturami. Kljub temu, da nisem veren je bilo tu zgoraj čutiti prav posebno energijo, mir in spokojnost.  

Po obisku Podbrda - hriba prvih prikazovanj sva se vrnila do najinega začasnega domovanja, kjer sva pustila avtomobil in se peš odpravila raziskovat Medžugorje. Na glavni ulici, ki vodi do znamenite župnijske cerkve sv. Jakoba se je kar trlo obiskovalcev, ki so v številnih trgovinicah izbirali spominke, še več pa se jih je zbralo pri maši na prostem, za cerkvijo sv. Jakoba. Tudi sama sva nekaj minut prisluhnila maševanju hrvaškega duhovnika, nato pa sva se odpravila v bližnjo trgovino s spominki, kjer sva s pomočjo mlade in nadvse prijazne prodajalke nakupila nekaj spominkov za sorodnike in znance. Za zaključek dneva, zunaj je bila že trda tema sem si privoščil še kepico sladoleda, nato pa sva se z Lidijo počasi odpravila v najin začasen dom, kjer sva utrujena legla k počitku.    

 2. DAN:

Po okusnem zajtrku sva se odpeljala do vznožja gore oziroma hriba Križevac, z nadmorsko višino 520 m, ki se dviga nad Medžugorjem. Na vrhu stoji dobrih osem metrov visok križ, pot na vrh pa poteka mimo štirinajstih postaj Jezusovega križevega pota. Okoli devetih dopoldan so bila že vsa parkirišča nabito polna tako, da nama je prijazen lastnik bližnjega lokala dovolil parkirati kar na dvorišču njegove stanovanjske hiše. Na začetku poti se je kar trlo romarjev, saj naj bi se vsak pravi romar, ob obisku Medžugorja povzpel na vrh. Zaradi gneče, večina romarjev namreč pri vsaki postaji križevega pota moli, je šlo bolj po polžje, a se zaradi tega nisva prav nič sekirala. Ko sva se končno le prebila na vrh sva bila nagrajena z lepim razgledom na dolino reke Neretve, na Medžugorje ter na Biokovo in Dinaro. Po krajšem počitku, že dopoldan je bilo za ta letni čas zelo toplo, sva po drugi poti sestopila na izhodišče, pri tem pa doživela nekaj nenavadnega, kar si še dan danes ne znava razložiti. Tik pod vrhom Križevca sva srečala tri ženske in enega fanta, vsi so bili Slovenci, ki so se na vrh podali po poti, po kateri se navadno sestopa nazaj na izhodišče. Zatopljeni v molitev so pot nadaljevali proti vrhu, zato jim razen pozdrava posebne pozornosti nisva namenila. Ko sva takole med sproščenim pogovorom sestopala proti izhodišču, sva nenadoma pred seboj zaslišala znan ženski glas, nato pa pred seboj uzrla vse tri ženske in fanta, katere sva pred skorajda pol ure srečala pod vrhom Križevca. Še vedno zatopljeni v molitev so sestopali proti izhodišču, zato si res ne znava razložiti kako so se znašli pred nama. Po obisku Križevca sva se odpeljala na ogled Slapov Kravice na reki Trebižat, ki padajo z višine okoli 25 metrov. Za vstopnino sva odštela 10 bosanskih mark , oziroma 5 EUR na osebo. Je pa okolica lepo urejena, veliko parkirišče, stojnice s spominki, toaletni prostori, pestra gostinska ponudba... ja v Bosni znajo tržiti naravne lepote, pri nas pa.... 

Popoldan pa sva se odpeljala v Mostar in parkirala na plačljivem parkirišču takoj ob vstopu v mesto, saj sva se do Starega mostu želela sprehoditi po ulicah. Kamniti Stari most nad reko Neretvo je bil zgrajen v 16. stoletju, a je bil v zadnji vojni leta 1993 porušen. Zdajšnji most so zgradili leta 2004 in ga leta 2005 postavili tudi na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. V starem delu Mostarja in na samem mostu se je kar trlo ljudi, zato je šlo bolj po polžje. Na vsakem koraku so bile stojnice in trgovinice, kjer si lahko kupil dobesedno vse. Ko sva se naveličala prerivanja po ozki uličici sva se spustila na obrežje reke Neretve in si most ogledala še s tega zornega kota. Ker pa naju je sprehod po Mostarju zlakotnil, sva si v enem od gostinskih lokalov privoščila okusen hamburger z ajvarjem, za piko na "i" pa še pravo bosansko kavo iz bakrene džezvice, s kockami sladkorja in lokumom. 

Ker se najina želodčka nista več oglašala, sva lahko nadaljevala z ogledom samostana Blagaj Tekija in izvira reke Bune v bližini Mostarja. Za ogled samostana sva odštela po 5 EUR na osebo, ogled izvira reke Bune pa je bil brezplačen. Reka Buna privre na plano iz jame, ki se nahaja pod visoko, navpično pečino, voda pa je tako čista, da bi jo lahko pil. Kdor želi se lahko, proti plačilu seveda, zapelje s čolnom v notranjost jame in si izvir ogleda prav od blizu. 

Ker se je dan počasi prevešal v večer sva se odpeljala nazaj v Medžugorje, a na poti dogodivščin ni manjkalo. Najprej naju je gospa navigatorka usmerila na ozko cesto ob reki Buni, ki naju je pripeljala na dvorišče večje opuščene zgradbe. Ker je vztrajala, da z vožnjo nadaljujeva skozi kovinska vrata na drugi strani dvorišča, sem seveda upošteval njen ukaz in z vožnjo nadaljeval, po še bolj ozki in luknjasti cesti, ki se je začela v ključih spuščati v neznano. Samo upala sva lahko, da nama nasproti ne pripelje kakšno vozilo, saj se na ozki cesti ni bilo moč srečati, še manj pa kam umakniti. Na srečo sva se kmalu pripeljala na malce bolj široko cesto, a glej ga zlomka, gospa navigatorka je ponovno ubrala bližnjico. Ker po cesti, ki je bila zaradi del zaprta za promet ni šlo, sva se poslužila pregovora: "čitaj kartu, pitaj seljaka" in vprašala domačina, ki sta kramljala na dvorišču bližnje hiše. Takoj sta nama pojasnila, da je cesta zaradi del, že dlje časa zaprta in naju usmerila na pravo pot. Kar malce jezna sva bila na gospo navigatorko, ko sva se proti Čitluku peljala mimo velikega kipa Jezusa, saj sva mimo taistega kipa pripeljala iz smeri vasice Blagaj. Vsem peripetijam navkljub sva se srečno vrnila v Medžugorje ravno, ko je bil čas za večerjo. V dobri restavraciji Filii so nama pripravili ogromno ploščo slastnih dobrot z žara, s katerimi sva se mastila še naslednji dan, saj je bilo hrane za dve osebi enostavno preveč. Po obilni večerji sva opravila še nekaj nakupov, nato pa sva se odpravila spat, saj sva bila po celodnevnih aktivnosti kar pošteno zmatrana. 

3. DAN:

Vsega lepega je enkrat konec in prišel je zadnji dan najinega potepanja po Medžugorju in okolici. Zjutraj je bilo nebo brez slehernega oblačka, čeprav je bila vremenska napoved izredno slaba. Po zajtrku sva se poslovila od prijaznih gostiteljev in se odpeljala proti Plitvicam, saj je bil v načrtu ogled Plitvičkih jezer in nočitev nekje v bližini, naslednji dan pa povratek domov. Bolj kot sva se bližala Plitvicam, bolj črni so bili oblaki, v bližini Maslenice pa je upe na ogled Plitvičkih jezer dokončno odplaknila huda nevihta z močnimi nalivi, meglo in vetrom. Med povratkom domov sva se za nekaj minut ustavila pri Trdnjavi Nehaj nad Senjem, kjer je brila orkanska burja, in pri Crikvenici, kjer sva pomalicala ostanke dobrot z žara iz restavracije Filii. 

Dež in veter sta naju spremljala vse do Nova Gorice, kjer je bilo sicer še vedno oblačno a suho. Po kosilu v Ošteriji Žogica v Solkanu, pa sva se odpeljala domov v Bovec, kjer pa naju je že pozdravilo sonce.

Kljub temu, da se nama načrt ni izšel po pričakovanjih sva se imela na tridnevnem izletu v Bosno in Hercegovino izjemno lepo. V deželo prijaznih ljudi, lepe narave in okusne hrane se bova zagotovo še kdaj vrnila.