Mrežce - 1965 m in Lipanski vrh - 1974 m

Zadnji dan septembrskega dopusta sva z Lidijo preživela v gorah. Na sončno in vročo nedeljo sva se podala na Mrežce in Lipanski vrh, ki se dvigata nad Pokljuko.

Zjutraj sva se odpeljala proti izhodišču Pri Rupah, ker pa sva se med vožnjo nekoliko  zaklepetala sva se znašla v Medvedovi konti. Prav preveč se nisva sekirala, saj se do Blejske koče na planini Lipanca pride tako iz enega, kot iz drugega izhodišča. 

Ob najinem prihodu je bilo parkirišče že dodobra zasedeno tako, da sva primerno mesto za parkiranje poiskala kar ob makadamski cesti.  

Najprej sva se odpravila do Blejske koče na planini Lipanca, kamor sva prispela v manj kot pol ure. Po krajšem kolebanju ali najprej na Lipanski vrh ali na Mrežce, sva se odločila z slednjega in po markirani planinski poti nadaljevala proti vrhu. Sprva zložna pot naju je kmalu pripeljala do razpotja, kjer se desno odcepi pot na Mrežce, če pa bi nadaljevala naravnost bi prišla na Viševnik. 

Od razpotja se je pričela pot nekoliko strmeje vzpenjati, a ravno toliko, da sva malo bolj globoko zadihala in da je pumpa (srce) pričela obratovati v nekoliko višji prestavi. Po okoli pol ure hoje sta prišla na razgleden greben, od koder sva imela Triglav s kočama Kredarica in Planika kot na dlani. 

Po travnatem in z rušjem poraščenem grebenu sva po nadaljnjih nekaj minutah hoje dosegla travnati vrh Mrežc. Na Mrežcah sva si privoščila krajši počitek za malico, malo pa sva tudi poklepetala s pohodniki, ki so se v tem času nahajali na vrhu. Po odtisnjenem žigu v planinski dnevnik sva pohodne palice pritrdila na nahrbtnika, saj je bil pred nama tehnično bolj zahteven del čez škrbino, ki je varovan z jeklenicami, v pomoč pa so tudi skobe in klini. 

Po markirani stezi, ki se je pričela strmo spuščati po ostrem grebenu, sva brez težav prišla v škrbino, od koder sva ravno tako brez težav povzpela na greben Lipanskega vrha. Čeprav je pot mestoma dokaj "zračna" je dobro varovana in v suhem ne predstavlja ne vem kako velike nevarnosti za zdrs. 

Na Lipanskem vrhu sem ponovno odtisnil žig v planinski dnevnik, nato pa sva z Lidijo še nekaj minut uživala v razgledu na očaka z okoliškimi vrhovi. Z vrha sva nato po strmi poti sestopila direktno do Blejske koče na planini Lipanca, kjer sva se okrepčala s Kranjsko klobaso in domačim kruhom. 

Po kosilu sva se s polnima želodčkoma in v družbi krav vrnila na izhodišče v Medvedovo konto, kjer sva ta krasen pohodniški dan zaključila. 

             

Skopos (Zakintos) - 496 m

Med oddihom na grškem otoku Zakintosu, sva si z Lidijo omislila tudi pohodniški dan, saj brez hribov in gora enostavno ne gre. 

Otok Zakinstos sicer ne slovi po ne vem kako visokih hribih, najvišji vrh otoka Vrachionas se dviga 758 metrov nad morjem, a se vseeno da opraviti kar konkretno hribovsko turo. Ena takih je bil tudi vzpon na 496 metrov visok vrh imenovan Skopos, saj je iz kraja Kalamaki, ki leži na nadmorski višini 6 metrov, slabih 500 višinskih metrov vzpona in okoli 7 kilometrov hoje v eno smer. 

Nekaj pred sedmo zjutraj sva se iz hotela Cavo D´Oro v Kalamakiju, ki je bil teden dni najin drugi dom, odpravila proti krožišču za Laganas in glavno mesto otoka Zakintos. Še pred krožiščem sva zavila desno in po nekaj sto metrih prišla do gostinskega lokala Cave (Jama), pred katerim stoji srednjeveški stražni stolp, novodobne izvedbe.

Pri lokalu se je asfaltna cesta končala, midva pa sva nadaljevala po makadamski poti, na začetku katere so postavljena zamrežena kovinska vrata z nameščenim STOP znakom, ki pa so kot kaže vedno odprta. V nadaljevanju naju je pot pripeljala do ne prav vzorno urejene kmetije z ovcami in perjadjo, kjer sta se starejša domačina ravno pripravljala, da ovce spustita na pašo. Smerokazov za vrh Skopos na začetku poti ni, edina tabla oziroma smerokaz pohodnika usmeri proti Taverni Kanalos, kjer baje postrežejo z izvrstno hrano. 

Od kmetije naprej se je pot zložno vzpenjala in ponujala vedno lepše razglede na Sredozemsko morje, plažo Kalamaki, Rt Keri ter Laganaški zaliv z Želvjim otokom in Cameo otočkom. Po približno eni uri hoje sva prispela do ostankov kamnoloma, kjer se je široka makadamska pot spremenila v stezo. Na skalah sva opazila zbledele rumene puščice, črte in "packe", ki so naju usmerile na pravo pot, proti vrhu Skopos. Ob poti sva naletela tudi na ležalnik, kjer si lahko pohodnik ob vzponu ali pa ob sestopu spočije, obenem pa uživa v razgledu na morje. 

Steza naju je pripeljala do opuščenega kamnoloma, kjer sva pri stari zgradbi zavila desno, namesto levo, a kaj kmalu ugotovila, da to ni prava pot. Vrnila sva se do opuščene zgradbe in nadaljevala levo, po široki makadamski poti, od koder se nama je oprl lep razgled na dobršen del otoka Zakintos, pa tudi na sosednji otok Kefalonija. Še posebej lep je bil pogled na glavno mesto Zakintos, oziroma Zante, kot ga imenujejo domačini. 

Ko sva prispela do oddajnikov sva vedela, da sva že skoraj na vrhu, uzrla pa sva celo dva, ročno izdelana smerokaza z napisom Skopos. V nekaj minutah sva prišla do gostinskega lokala Skopos Cafe, točneje prikolice, pred katero pa so nameščeni ležalniki s pogledom na morje. Ob najinem prihodu je bil lokal še zaprt, zato sva se odpravila proti vrhu oziroma do kapele in ostankov samostana Panagia Skopiotissa, ki velja za najstarejši verski objekt oziroma cerkev na otoku Zakintos. Zgrajena je bila v prvi polovici 15. stoletja, leta 1534 pa je bila prodana plemiški družini iz Zakintosa. Cerkev je bila zgrajena v bizantinskem slogu, nad templjem boginje Artemide in ima križni tloris. Cerkev je drugačna od drugih cerkva na otoku, saj ima belo kupolo in je v celoti zgrajena iz kamna. Na tleh je še vedno viden simbol Bizantinskega cesarstva, dvokraki orel, notranjost pa krasijo čudovite freske in poslikave svetnikov in ikona Device Marije Skopiotisse iz Istanbula oziroma Carigrada (Turčija). Okoli cerkve so ostanki takratnega samostana (vir: spletna stran https://www.meraviglioseisolegreche.com). V tem času se je iz doline pripeljal tudi starejši par in odprl cerkev ter gostinski lokal. Mož je bil zadolžen za cerkev, žena pa za gostinsko ponudbo v lokalu. Po ogledu notranjosti cerkve in ostankov samostana sva se povzpela še na razgledno točko, ki ponuja osupljiv razgled vse naokoli. Ko sva se dodobra razgledala sva se vrnila do lokala Skopos Cafe, kjer sva si v senci starih Oljk privoščila odličen kapučin s cimetom, hladno vodo in ledeni čaj. 

Po osvežitvi in krajšem počitku sva še malo poklepetala z oskrbnikom cerkve, ki razen nekaj besed ni govoril angleško, a smo se kljub temu prav vse zmenili. Njegova žena je imela v tem času opravka z nekoliko okajenimi Angleži, ki so s pločevinkami piva v rokah prisopihali iz smeri Argassija in si zaželeli toasta. Po poti vzpona sva se vračala proti izhodišču, med sestopom pa ugotovila, da je pobočje pred časom opustošil požar. Prav zanimivo je bilo videti, kako je ena stran drevesa ožgana in mrtva, druga stran pa zelena in polna življenja. Ker je v tem času sonce že pošteno pripekalo pa sva se med sestopom odločila za osvežitev v morju. Zavila sva na plažo Vontonero, ki velja za nudistično plažo, kjer sva se sezula ter po vodi odšla do peščene plaže. Le nekaj metrov je potrebno prehoditi po kamnitem morskem dnu in človek je spet v mivki. Kljub temu, da nisva imela kopalk sva se okopala in osvežila v prijetno toplem morju, kar je bila češnja na torti najinega pohodniškega dne. Edina črna pika je bil ogromen kup smeti na plaži Vontonero, a sva se takih prizorov na Zakintosu, skorajda že navadila. 

Lep izlet sva imela.