Ko sem bil septembra lani na Črni prsti, je bila gora zavita v meglo in
lepot nikakor ni želela deliti z mano. Že takrat sem sklenil, da se bom
na Črno prst še vrnil in to sem danes tudi uresničil. Tudi tokrat sem si
za izhodišče vzpona izbral vasico Kal, od koder me je pot vodila skozi
čudovit bukov gozd, do prve klopce, kjer sem se nekoliko okrepčal in se
malo razgledal. Za menoj sta prišla znanec z ženo ter še dva domačina, s katerimi sem nato skupaj nadaljeval pot vse do vrha. Na vrhu smo malo
poklepetali in se naužili čudovitih razgledov. Za sestop so si domačini
izbrali staro pot, po kateri so pred mnogimi leti, vaščani v vasico Kal
spravljali seno. Seveda sem jim tudi sam sledil po tej sicer lepi,
razgledni poti, ki pa je tako strma, da te vrže na rit in to dobesedno.
Kakorkoli vsi smo se v enem kosu vrnili na izhodišče, kjer smo si bili
enotni, da smo preživeli super, že skoraj poletno dopoldne v čudovitih
gorah. Hvala vsem za prijetno družbo.
