5. DAN, ETAPA KINLOCHLEVEN - FORT WILLIAM
Peti dan na poti West Highland Way, pred nama z Lidijo pa je bila še zadnja etapa iz Kinlochlevena v Fort William.
Prebudila sva se v sivo, a suho jutro, vesela, da je pred nama zgolj še zadnja etapa, dolga okoli 25 km. Po tem, ko sva spakirala nahrbtnika sva se odpravila do bližnje trgovine, kjer sva kupila malico za na pot. Oborožena s tako imenovanimi angleškimi sendviči🍔 in čokolado🍫, sva si oprtala nahrbtnika in se podala na pot. Po glavni cesti sva se odpravila proti severu, prečkala reko Leven, nato pa kaj kmalu zavila desno na javno pešpot, ki vodi v Fort William. Po kamniti poti sva se kar nekaj časa strmo vzpenjala, sprva skozi brezov gozd, kjer sva se prvič in zadnjič na poti West Highland Way srečala tudi z "midges". A kaj so "midges"? To so majhne, nadležne mušice, ki zlezejo v nos, usta oči, se lepijo na preznojeno kožo, po vrhu vsega pa samice še grizejo. No, midva sva se z njimi borila le kratek čas, saj so po tem, ko sva prišla iz gozda tudi mušice čudežno izginile. Po strmem vzponu, dobrih 200 višinskih metrov se je pot poravnala in še zadnjič sva se ozrla nazaj proti mestecu Kinlochleven in jezeru Loch Leven, z značilno črno barvo.
V nadaljevanju naju je pot vodila po stari vojaški cesti, ki se vije po dolini, obdani z visokimi vrhovi. Med hojo so se menjavala sončna in oblačna obdobja z rahlim dežjem tako, da je bila pelerina gor, pelerina dol...tolikokrat, da sem jo na koncu še strgal😄. Na poti nama ni bilo prav nič dolgčas, saj so nama družbo delali številni pohodniki z vsega sveta. Še najbolj nama je ostal v spominu pohodnik iz Južnega Londona, s katerim smo kar nekaj poti prehodili skupaj. Ko smo prispeli na območje imenovano Tigh-na-sleubhaich, kjer se tik ob vojaški cesti nahajajo ruševine nekdanjih koč🏠 je pričelo močneje deževati⛆. Najin sopohodnik je nenadoma zavil desno med ruševine, počepnil ter pričel malicati. Naj dodam, da so bile vse ruševine brez strehe, možakar pa ni imel ne pelerine, niti dežnika☔ in kot je kazalo ga dež ni prav nič motil. Z Lidijo sva mu zaželela le še dober tek in šla svojo pot. Ker pa prazen žakelj ne stoji pokonci, sva si tudi midva poiskala primeren prostor, kjer sva si za kosilo privoščila angleška sendviča in čokolado. Med kosilom je posijalo tudi sonce🌞, zato sva odmor za kosilo kar malo podaljšala, konec koncev, pa se nama nikamor ni mudilo. Po obilnem kosilu😂 in počitku sva pot nadaljevala mimo informacijske table in se pričela nekoliko vzpenjati, dokler nisva dosegla prostrane gozdne poseke. Po kar dolgem prečenju gozdne poseke sva sestopila na dno doline ter se nato ponovno povzpela do široke gozdne ceste, s katere sva uzrla Ben Nevis, ki je s svojimi častitljivimi😀😀 1.345 metri nadmorske višine, najvišja gora Škotske, Združenega kraljestva in Britanskega otočja. Takrat sva vedela, da sva skoraj na koncu, saj naju je do zaključka najine poti ločila le še dobra ura hoje do Fort Williama. Lidijo je trenutek tako prevzel, da so se ji orosile oči, vesela in neizmerno ponosna, da je pot zmogla premagati. Po gozdni cesti sva sestopila do Glen Nevisa ter naprej do Ben Nevis Visitor Centra, kjer je tudi izhodišče za vzpon na goro Ben Nevis. Od centra za obiskovalce sva po pločniku nadaljevala v Fort William, kamor sva prispela po okoli treh kilometrih hoje. Pri znaku, kjer je bil nekoč uradni konec daljinske poti West Highland Way, sva se srečala z dvema nemškima pohodnicama, s katerima sva malce poklepetale ter jima seveda čestitala za prehojeno pot. Po fotografiranju pa sva skozi mesto nadaljevala vse do uradnega zaključka poti, kjer se nahaja klop z bronastim kipom utrujenega a ponosnega pohodnika.
Ko sva fotografsko dokumentirala še prihod na uraden zaključek poti, sva se odpravila do hostla Fort William Backpackers, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ob prijavi nama je receptorka izročila kartici z imeni junakov iz Škotske zgodovine, s pomočjo katerih sva lahko poiskala vsak svojo posteljo. Po namestitvi in blagodejnem tuširanju sva se odpravila v mesto na zasluženo večerjo in sladico. Izbrala sva počasi dušeno govedino v omaki s pire krompirjem in kuhano sezonsko zelenjavo ter Jorkširskim pudingom, za posladek pa jagodno panakoto in jagodno skutno torto (cheesecake).
Po večerji sva se še malo sprehodila po mestu nato pa sva se vrnila v hostel in kaj kmalu utrujena zaspala.
Zadnji dan sva prehodila 26,1 km poti na WHW, skupaj pa 46 km.
