4. DAN, ETAPA TYNDRUM - KINLOCHLEVEN (ŠVERCANJE Z AVTOBUSOM😉)
Četrti dan na poti West Highland Way, sveže jutro v kampu Pine Trees v Tyndrumu, pred nama z Lidijo pa nov dan, namenjen predvsem počitku.
Glavna skrb današnjega dne je bila priti v mestece Kinlochleven, od koder se bova naslednji dan, podala na zadnjo etapo do Fort Williama. Prejšnji večer oprana oblačila se v glamping hiški, kljub ogrevanju niso posušila, zato sva jih stlačila v vrečko, spakirala nahrbtnika in se na recepciji kampa poslovila od prijazne receptorke in receptorja. Pred odhodom iz kampa sem si na kavnem avtomatu skuhal še jutranjo kavo, če dvema decilitroma rjave vode, sploh lahko rečem kava☕. S kavo v roki sva se odpravila proti bližnji avtobusni postaji v Tyndrumu. Načrt je bil namreč tak, da se iz Tyndruma z avtobusom (Scottish Citylink) odpeljeva do vasi Glencoe ob jezeru Loch Leven, od tam pa z lokalnim avtobusom do mesteca Kinlochleven. Ker sva imela do odhoda avtobusa še dovolj časa, sva v odšla v bližnji lokal na zajtrk. Med zajtrkom, na meniju so bila ocvrta jajca in slanina, vse skupaj zapakirano v mehko masleno štručko, sva se pri zaposlenih pozanimala, do kje kupiti vozovnici, da bi prišla čim bližje lokalnemu avtobusu, ki vozi v Kinlochleven. V okolici vasice Glencoe so namreč kar tri avtobusne postaje in sicer Glencoe Crossroad, Glencoe Visitor Centre in Glencoe Ski Centre Road End. Ker tudi zaposleni v lokalu niso točno vedeli, od kje vozi lokalni avtobus v Kinlochleven, sva kupila vozovnici do Glencoe Crossroad, kar se nama je zdelo tudi najbolj logično in prav nič nisva zgrešila. Vozovnici sva kupila prek spleta ter se vkrcala na avtobus🚌 s starejšim, simpatičnim šoferjem, ki naju je zgolj vprašal kam potujeva in ali imava vozovnici. Ko sva mu povedala, da sva vozovnici kupila prek spleta in da jih imava na mobilnem telefonu je zgolj zamahnil z roko in v prtljažnik avtobusa pospravil najina nahrbtnika. Do vasi Glencoe smo skozi čudovito pokrajino Škotskega Višavja, s s številnimi jezeri, potoki, slapovi in gorami, potovali dobrih 45 minut.
Ko sva prispela do najine končne postaje Glencoe Crossroad sva se samo sprehodila čez cesto do bližnje avtobusne postaje in nekaj minut počakala na lokalni avtobus🚌, ki naju je odpeljal v Kinlochleven, kjer sva imela rezervirano prenočišče v Blackwater Hostlu. Ker sva bila za prijavo na recepciji nekoliko prezgodnja sva nahrbtnika pustila v hostlu ter odšla malo raziskovat.
Kmalu sva ugotovila, da je hostel dobil ime po barvi vode v reki, ki teče v neposredni bližini, saj je voda dejansko črna. V bližini hostla sva opazila veliko zgradbo "ICE FACTOR", v kateri se nahajajo plezalne stene in ledena stena za ledno plezanje, ki je menda največja ledena stena v zaprtem prostoru na otoku, če ne celo na svetu. "ICE FACTOR" pa poleg plezalnih sten premore tudi prodajalno z gorniško opremo in oblačili, otroško igrišče, restavracijo in adrenalinski park. V nadaljevanju sva si na hitro ogledala še Kinlochleven, potem pa sva se vrnila v hostel in se nastanila v majhni, a prijetni sobici s pogradom, lastnim tušem in straniščem. Najprej sva napela vrv in dala sušit, dan prej oprana oblačila ter razpakirala stvari in oblačila, ki jih bova potrebovala.
Po krajšem počitku sva se kljub rahlemu dežju odpravila na sprehod po mestu in na lov za poznim kosilom, pri čemer pa prav velike sreče nisva imela. Vse restavracije, razen manjše prodajalne hitre hrane so bile zaprte tako, da nama ni preostalo drugega kot, da sva v trgovini kupila sok, salamo sir in pravo bageto, doslej je bil na meniju zgolj toust in si kosilo priredila v kuhinji in jedilnici hostla. Po kosilu sva se vpisala še na tablo, nato pa sva se vrnila v sobo, kjer sva ob gledanju televizije preživela preostanek deževnega popoldneva in večer.
Ker tudi na televiziji ni bilo nič pametnega sva se odločila, da bo najbolje, da leževa k počitku, saj naju naslednji dan čaka zadnja in kar dolga ter naporna etapa do Fort Williama.
Kljub temu, da sva se danes "švercala" 😜😜😜z avtobusom sva prehodila 12 kilometrov in pol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar