Juliana trail, 12. etapa od Tolmina do Kobarida

Danes sem se podal na 12. etapo daljinske poti Juliana trail, ki poteka od Tolmina do Kobarida.

Kmalu po sedmi uri zjutraj sem avto parkiral v Kobaridu ter sedel na avtobus, ki me je odpeljal v Tolmin. Pred odhodom na pot sem si v bližnjem lokalu privoščil še kavico, seveda za s seboj, v živilski trgovini pa sem se oskrbel s pijačo in energijsko ploščico. 

V nekoliko hladnem in meglenem jutru sem iz središča Tolmina krenil proti športnemu parku Na Logu in mimo pristajališča jadralnih padalcev proti kampu Gabrje. Rahel vetrič je meglo hitro razpihal in naredil se je čudovit sončen dan. Po široki makadamski poti, ki poteka ob levem bregu reke Soče sem kaj hitro prišel do kampa, od tam pa sem pot nadaljeval po lokalni cesti Tolmin - Kobarid, skozi vasi Volarje in Selišča do vasi Kamno. Pri pokopališču na Kamnem sem zavil desno na makadamsko pot, ki me je v nekaj korakih pripeljala do vojaškega pokopališča iz I. svetovne vojne. Po ogledu pokopališča, sem skozi vas Kamno pot nadaljeval do vznožja vzpetine s cerkvico Svetega Lovrenca, kjer je pokopan tudi eden največjih slovenskih pesnikov, Simon Gregorčič oziroma goriški slavček. V nekaj minutah sem se povzpel do cerkvice na vrhu vzpetine, od koder je lep pogled proti Kobaridu in Stolu ter na dolino smaragdne Soče. S Svetega Lovrenca sem sestopil do vasice Smast, od tam pa pot nadaljeval po lokalni cesti skozi vas Ladra in naprej do Kobarida. 

Po štirih urah hoje in skoraj devetnajstih prehojenih kilometrih, sem 12. etapo Juliane trail zaključil v Kobaridu. Za dokončanje tako imenovanega "primorskega dela" mi manjka le še 15. etapa od Loga pod Mangartom do Trbiža v Italiji. 

Prepričan sem, da bo tudi ta etapa takoj, ko bodo razmere dopuščale pod streho😀😀. 

Čez Podrto goro - 827 m na Kovk - 961 m

Današnji gorniški izlet je izbrala Lidija, ki je pred nekaj dnevi praznovala osebni praznik in moram jo pohvaliti, da je izbrala res lepo in zanimivo turo.

Iz Ajdovščine sva se čez Podrto goro povzpela na Kovk, za vzpon pa sva izbrala sprva neoznačeno stezo, ki se prične v "Jamcah" oziroma pri kilometrski oznaki štev. 5, na cesti Ajdovščina - Col. Kljub temu, da sva sledila opisu s spletne strani Hribi.net, sva sprva nekoliko "raziskovala"😏, da sva v gozdu našla pravo stezico, po kateri sva prišla na večjo jaso, od tam pa na kolovoz, po katerem sva nadaljevala vse do razpotja, kjer sva zavila desno v smeri pečin Podrte gore. Po strmi stezi sva nadaljevala do razgledišča, od koder se nama je ponudil lep razgled na Ajdovščino in Vipavsko dolino, po nekaj minutah nadaljnje hoje, pa sva prišla do kapelice in vpisne skrinjice z žigom Podrte gore. Kot zanimivost, z vrha omenjene gore, se je pred časom odlomil večji kos stene, zaradi česar je gora dobila takšno ime (vir: Hribi.net). Po vpisu v vpisno knjigo in odtisu žiga v Planinski dnevnik sva nekaj minut posedela na klopci in se nekoliko okrepčala, obenem pa uživala v razgledu na Vipavsko dolino. S Podrte gore sva po označeni planinski poti, pot nadaljevala v smeri Kovka, vmes pa sva se povzpela še na razgledni, 897 metrov visok Kraguljc, na katerem se nahaja trigonometrična točka. S Kraguljca sva se spustila do vzletišča jadralnih zmajarjev in padalcev Sončnica, kjer se je na vzlet pripravljalo lepo število padalcev in zmajarjev, kar pa sploh ni bilo čudno, saj so bili pogoji za letenje idealni. Z vzletišča sva nadaljevala v smeri Kovka ter po nekaj minutah dosegla vrh na katerem stoji križ ter vpisna skrinjica z žigom. 

Ker je bila klopca zasedena sva si poiskala prostor v mehki travi, kjer sva na toplem spomladanskem soncu uživala v dobrotah iz nahrbtnika ter v razgledu na Vipavsko dolino, Nanos, Golake ter Čaven. Po vpisu v vpisno knjigo ter odtisu žiga v Planinski dnevnik, sva se po poti vzpona vrnila na izhodišče, kjer sva res lep gorniški izlet zaključila.

Po končanem izletu sva se odpeljala še v Novo Gorico, kjer sta naju prijateljici razveselili še z izvrstno, predvsem pa zdravo različico čokoladne torte z višnjami, super kavo ter pijačo naše in vaše mladosti.😁😁

Res je bil lep dan....

Krasji vrh - 1773 m

Prost dan, jutranje nebo pa brez slehernega oblačka. Ker bi bil greh ostati doma, sem se odločil za zimski vzpon na Krasji vrh. 

Hitro sem pripravil nahrbtnik in se odpeljal v Drežniške Ravne ter z vožnjo nadaljeval proti planinama Zapleč in Zaprikraj. Avto sem pustil v ovinku, kjer se desno odcepi pot k slapu Curk, od tu naprej pa je bila cesta še vedno delno zasnežena in poledenela. Po cesti sem se odpravil proti planinam, po nekaj sto metrih hoje pa sem zavil levo v gozd, na označeno planinsko pot, ki vodi na Krasji vrh. Pot je bila sprva kopna, a sem že po nekaj minutah hoje prišel na sneg, ki je bil zaradi nizkih jutranjih temperatur trd in pomrznjen. Kljub temu, da pot večinoma poteka po gozdu je bilo prav prijetno toplo, da ne rečem vroče. Hitro sem prišel do razpotja, kjer se pot razdeli na pot mimo Kolujev in pot mimo Snežne jame ter zavil levo v smeri Kolujev. Ko sem prišel iz gozda sem si nataknil dereze, pohodne palice pa je zamenjal cepin, saj je bilo snega še vedno ogromno, kljub temu, da so se na južnih pobočjih zaradi visokih temperatur že kazale posamezne kopne zaplate. Od tu naprej je šlo po grebenu samo še strmo navzgor, a je bil sneg ravno pravšen, da so dereze lepo prijele in je bila hoja pravi užitek. 

Ob prihodu na vrh, kjer danes za čuda ni pihalo, me je pričakala okoli dva metra visoka opast, ki me je spominjala na morski val, na katerem bil z nekaj domišljije lahko deskal😏😁.

Zaradi čistega ozračja je bil razgled na vse strani božanski, zato sem kar nekaj časa posedel na šopu suhe trave in popolnoma sam užival na toplem soncu. 

Ko sem se pripravljal na sestop je na vrh prišel še en pohodnik, ob samem sestopu pa sem srečal še znanca, ki se je na vrh podal s turnimi smučmi, tako da pretirane gneče res ni bilo😜😜. 

Prav lep dan je bil...👍