Rilkejeva pešpot

Na današnjem izletu smo z Lidijo in njenim sinom Lukom raziskovali Rilkejevo pešpot, ki je speljana ob robu visokih pečin, nad Sesljanskim zalivom. 

Pot je bila odprta leta 1987 in je del naravnega rezervata Devinske stene. Nezahtevna pot je dolga okoli 2 kilometra, poteka pa od Sesljana do Devina. S poti so čudoviti razgledi na mesto Trst, grad Devin in seveda na morje. Mi smo pot pričeli v Sesljanu in se skorajda na vsaki razgledni točki malce ustavili in uživali v razgledu. Zlezli smo tudi v enega od podzemnih bunkerjev, ki jih je bilo poleg opazovalnic, v I. svetovni vojni na tem delu kar veliko, saj so igrali pomembno vlogo pri nadzoru ladijskega prometa v Tržaškem zalivu. 

Ob prihodu v Devin smo si hoteli privoščiti kavico, a je bil bližnji lokal nabito poln, zato smo se odločili, da se odpravimo nazaj v Sesljan. Med povratkom smo si na enem od razgledišč privoščili še malico iz nahrbtnika, ki nam je ob čudovitem razgledu na Tržaški zaliv še kako teknila. 

Kljub slabši vremenski napovedi smo imeli sončen, skorajda poletni dan, saj se je vreme "sfižilo" šele, ko smo se že vozili proti domu. 

Za piko na "I" nedeljskemu izletu, smo šli pa še na okusno nedeljsko kosilo v Ošterijo Žogica v Solkanu. 

Poldanovec - 1299 m

Tokrat smo se z Lidijo in našo psičko Elly podali na Poldanovec, 1299 metrov visok razgledni vrh, ki se nahaja v Govcih, na severnem robu Trnovske planote. Govce so prepadna pobočja, ki se strmo spuščajo proti dolini Gorenje Trebuše.

Za izhodišče smo si izbrali Lokve, do koder smo se pripeljali iz smeri Most na Soči. Najprej smo načrtovali vzpon iz zaselka Lazna, a nam je prijazna domačinka vzpon po tej poti odsvetovala, saj je že tako dokaj zahtevna pot, zaradi preteklih vremenskih ujm pošteno načeta in polna podrtega drevja. Dobronamerni nasvet oziroma opozorilo smo seveda upoštevali in se vrnili na izhodišče na Lokve, kjer smo malo poklepetali z domačinoma, ki sta nas opozorila, da naj bomo kar glasni, saj se tod radi potikajo kosmatinci, ki slišijo na ime medo. Kar nekaj časa smo hodili po široki, lepo vzdrževani gozdni cesti, ki se je počasi vzpenjala, speljana pa je okoli globoke Mojske drage. Ko smo prispeli do križišča, kjer je postavljena tabla z orisom poti, pa tudi klopca in informativna tabla o glažutarstvu v Trnovskem gozdu, smo se odločili za desno pot, ki je nekoliko daljša. V nadaljevanju nas je udobna gozdna cesta pripeljala do mesta, kjer se v desno odcepi strma steza, ki vodi na vrh Poldanovca. Na odcep nas opozarja že nekoliko zbledel napis na skali, pa tudi smerokaz, ki je bil glede na izgled postavljen nedolgo nazaj. Po okoli petnajst minutnem, dokaj strmem vzponu smo dosegli vrh Poldanovca, od koder smo uživali v razgledu na Idrijsko, Cerkljansko in Škofjeloško hribovje ter na Julijske Alpe, s Triglavom v glavni vlogi, pa tudi Krn ni prav dosti zaostajal. 

Po malici in krajšem počitku smo opravili še vpis v vpisno knjigo, odtisnili žig v planinski dnevnik, nato pa smo se po poti vzpona vrnili na izhodišče. 

Domov smo se vrnili preko Trnovega in Solkana, kjer smo si v znani "oštariji" privoščili še odlično nedeljsko kosilo in dan je bil popoln.