Matajur - 1643 m

Za praznik, no vsaj nekoč je bil😉, sem šel pa na Matajur.

Jutro je bilo sicer mrzlo, nebo pa brez oblačka. Ker so vremenoslovci za popoldan že napovedali pooblačitev, sem se kar podvizal in se odpeljal do vasi Matajur/Montemaggiore, ki se nahaja takoj za mejo v Italiji.

Parkiral sem ob cesti, kjer se prične označena planinska pot in se po njej povzpel do koče Pelizzo. Cesta do koče je bila splužena in kopna, zato se jih je peščica pripeljala z avtomobilom do parkirišča pod kočo. Ko sem prispel do parkirišča, sem stopil do ovinka pod observatorijem in zavil levo v gozd. Nadaljeval se po neoznačeni stezi, ki me je pripeljala do vodnega zajetja ( Fonte Skrila ). Snega v gozdu je bilo okoli 10 centimetrov, nekje več, drugje manj, steza pa ni bila shojena. Od Fonte Skrila sem nadaljeval proti sedlu, kjer se pot priključi na kolovoz - staro pot iz Livka. Po nekaj metrih hoje po kolovozu sem zavil levo in se povzpel do križišča, kjer se z desne priključi pot, ki pripelje iz Avse. Za trenutek sem sedel na bližnjo klop in užival v razgledu na Kaninsko pogorje, Krnsko skupino, Rombon, Mangart, Jalovec in Razor. Od sedla sem se pot nadaljeval na vzhodni greben in nato na vrh. Sonce, sneg, mraz in veter, lepo pa, da je kar težko opisat. Kljub čudovitemu vremenu je bilo pohodnikov le za vzorec, prevladovali pa so seveda Italijani. Po krajšem počitku in prigrizku sem posnel še nekaj fotografij, ker pa so se na nebu pričeli zbirati oblaki sem se odločil za sestop.

Vračal sem se preko Maršinske planine, vendar je bil sestop po strmem in zasneženem severnem grebenu kar zahteven. Da bi izlet še nekoliko podaljšal sem se s planine sprehodil do križišča, kjer sem zavil levo in se povzpel do Doma na Matajure. Od omenjene slovenske koče sem nato pot nadaljeval do koče Pelizzo, od tam pa sem sestopil nazaj na izhodišče.

Lep dan je bil...

Debeljak 1628 m

Na "Martinovo soboto" sva se z Lidijo podala na 1628 metrov visok Debeljak, ki je eden od vrhov grebena Polovnika.

Iz Bovca sva se odpeljala do planine Zapleč, a vožnje po precej razriti cesti ne priporočam, razen če imate SUV ali terenca oziroma se vam vaš jekleni konjiček ne pretirano ne smili. Svež snežni poprh in sončen dan sta ustvarila krasno zimsko kuliso, čeprav je bila po koledarju še vedno jesen. Na planini Zaprikraj sva se za trenutek zadržala v pogovoru z družino iz Drežniških Raven, ki ima v eni od pastirskih koč lično urejen vikend, nato pa sva pot nadaljevala v smeri Krasjega vrha. V gozdu je bilo snega le za vzorec, sonce pa je poskrbelo, da se je sneg na vejah dreves talil tako, da sva bila kar pogosto deležna hladne "osvežitve". Višje kot sva se vzpenjala, bolj zimsko je bilo, a teh nekaj centimetrov snega nama ni predstavljalo nobenih težav, še manj pa nevarnosti. Na razcepu poti, kjer se levo, na Krasji vrh lahko povzpnemo mimo "kolujev" - topniških položajev, desno pa mimo snežne jame, sva se usmerila desno proti snežni jami. Po nekaj minutah hoje sva zavila desno, na neoznačeno, a še vedno dobro ohranjeno mulatjero iz I. svetovne vojne in se v okljukih pričela vzpenjati po strmem, delno poraščenem pobočju. Sem ter tja se nama je med zasneženimi smrekami odprl lep razgled na Krnsko skupino, kar sva takoj izkoristila za kakšen lep fotografski posnetek. Ker mulatjero ponekod že prerašča drevje in grmovje sva jo nekajkrat ubrala kar po svoje, a z orientacijo ni bilo težav, saj sva imela vrh ves čas pred seboj. Malo pazljivosti je bilo potrebno zgolj v vršnem delu, ki je pretežno skalnat in poraščen z visoko, suho travo, saj je tisto malo snega prekrilo luknje, kjer se noga kaj hitro uklešči med skale. Ko sva srečno dosegla vrh, sva bila nagrajena s čudovitim razgledom na Krnsko skupino, Javoršček, Krasji vrh, greben med sedlom Vrata in Kalom, le razgled na Bovec so žal zakrivale krošnje dreves. Ob toplem čaju in prigrizku iz nahrbtnika sva na vrhu uživala vse do trenutka, ko je zavel hladen veter, iz doline pa se je pričela valiti gosta megla, ki je kaj kmalu skrila Krn in Krasji vrh. 

Ker nič ni kazalo na to, da bo prevlado na nebu, kmalu spet prevzelo sonce, sva se odločila za sestop. Po poti vzpona sva se vrnila do avtomobila in se odpeljala domov. 

Lepo, ne preveč zahtevno turo, s pridihom zime sva imela.