sobota, 17. februar 2018

Iz Rateč k Belopeškim (Mangartskim) jezerom - 929 m

Danes smo s sodelovcem in sodelovko opravili zimski pohod iz Rateč do Belopeških ( Mangartskih ) jezer in nazaj.
Nekaj po osmi uri smo začeli pri presihajočem jezeru Ledine in jo po kolesarski stezi mahnili proti jezerom. Že zjutraj je bilo na kolesarski stezi, ki se pozimi spremeni v progo za tek na smučeh kar nekaj zagrizenih tekačev, zato smo uvidevno hodili ob robu steze oziroma proge. Kljub mrzlemu jutru smo se kaj hitro ogreli in oblačila so romala v nahrbnike. Med potjo smo klepetali in se zabavali in kot bi mignil smo bili na cesti ki k jezerom vodi iz Trbiža. Še slab kilometer po cesti in že smo bili pri prvem jezeru. 

Ob jezeru smo se po označeni in dobro uhojeni poti povzpeli še k drugemu. Okoli meter snega je pri jezerih, kar pričara čudovito zimsko idilo. 

Od drugega jezera smo se k prvemu spustili kar po cesti ter si na toplem soncu privoščili malico. Na izhodišče smo se vračali po kolesarski oziroma tekaški progi, vendar smo zaradi prevelike gneče, pred mejnim prehodom Rateče zavili na cesto in se po njej vrnili do avtomobila na Ledinah. 

Super dan v prekrasni zimski idili.




























sreda, 14. februar 2018

Trstelj - 643 m, po vrhovih Črnih hribov

Žena Anita me je povabila na Trstelj, "kucelj", ki ga še nisva obiskala. 

Odpeljala sva se do Renč in naprej proti vasi Temnica. Po nekaj minutah vožnje sva parkirala v bližini informativne table občine Miren - Kostanjevica. Od tu sva peš nadaljevala po asfaltni cesti, po nekaj metrih pa zavila levo na pešpot, ki vodi po vrhovih Črnih hribov. Po sestopu s Stolovca, 563 m visokega vrha sva nadaljevala levo, po slabo označeni poti in po okoli petnajstih minutah hoje prispela do razpotja, kjer sva nadaljevala desno po konjeniški poti, ki naju je pripeljala na sedlo pod Trsteljem. Tu sva ponovno stopila na markirano pot po vrhovih ter po nekaj minutah dosegla vrh.
 
Fantastičen razgled nudi Trstelj, na eni strani Jadransko morje, na drugi pa Julijska Alpe kot na dlani. Prijetno toplo in brez vetra je bilo na vrhu, zato sva si vzela kar nekaj časa za uživanje v razgledu. Z vrha sva sestopila še do Stjenkove koče, ki je bila zaprta, od tam pa sva se po vrhovih Stol, Stolovec, Lesenjak in Vrtovka, vrnila nazaj na izhodišče.
 
Lepo, razgibano pot, žal ponekod zarašča robida, markacije pa bledijo. Kakšen smerokaz na razpotjih pa tudi ne bi škodil.
 
Lep izlet sva imela.