Glede na to, da sem se celo dopoldne ukvarjal predvsem z gospodinjskimi
opravili, se mi je popoldan utrnila misel, da bi skočil na Kobiljo
glavo, pogledat sončni zahod. Čez nekaj trenutkov sem v nahrbtnik zmetal
fotoaparat, čelko, kapo, rokavice...nato pa se hitro odpeljal do
planine Stador. Po 40 min. (na smerokazu piše 1h, 15min.) sem že stal
pri križu, na vrhu Kobilje glave. Ravno prav, saj se je nebo že pričelo
barvati s čarobnimi barvami. Po dobre pol ure se je predstava zaključila
in treba se je bilo vrniti v dolino. Vredno je bilo združiti koristno
za telo in dušo, pa čeprav le za dobre pol ure.
