Osvežitev v Koritih Možnice (Nemčlje) in v Šunikovem gaju

Ko so se v teh dneh temperature zraka, morja in rek že nevarno bližale rekordom, sva si z ženo Anito osvežitev poiskala v Koritih Možnice oziroma potoka Nemčlja. Pot sva pričela okoli 2 kilometra iz Bovca proti Logu pod Mangartom, kjer sva se najprej spustila do reke Koritnice ter prečila lesen most.

Pred domačijo sva nato zavila desno in kmalu prišla v gozd, kjer so bile temperature že znosnejše. Po nekaj  minutah naju je pot pripeljala do Apnenice, kjer so nekoč žgali apno.

Prijetna gozdna pot naju je nato pripeljala na travnato pobočje, od tam pa ob pašni ograji do makadamske ceste, kjer sva lahko uživala v prelepih razgledih.

 

Z makadamska ceste sva nato pri stebričku z oznakami zavila ostro levo ter po nekaj minutah prišla na razgledna travnata ponočja, kjer je sonce neusmiljeno pripekalo. Na srečo je pot kmalu spet prešla v gozd in že kmalu sva  stala na lesenem mostu čez korita Možnice pod katerim je bučala divja voda. V prijetnem hladu sva si nato v miru ogledala del čudovitih korit, z neštetimi tolmuni, skapovi in slapiči.

Ker se v Koritih Možnice še nisva zadosti ohladila, sva se odpeljala še do Lepene in si ogledala Šunikov vodni gaj. Po dober kilometer in pol dolgi krožni poti, v neokrnjeni naravi, sva se sprehodila mimo številnih tolmunov in slapov potoka Šumnik ter si ogledala ostanke mlina in žage, ki sta na potoku služila namenu. Polna pozitivne energije sva se po ogledu lepot, ki so nam tako blizu, vrnila domov.

 

 

Preval Globoko - 1828 m in Vrh Planje 1863 m

Danes je bil dan za obisk gora. Z ženo Anito in sinom Mihom smo se odločili za Spodnje Bohinjske - Tolminske gore, točneje za vzpon na Preval Globoko in na Vrh Planje. Turo smo pričeli na planini Podkuk, kjer pa temperature, kljub jasnemu vremenu niso bile nič kaj poletne. Na poti do koče na planini Razor smo se ravno prav ogreli tako, da smo se morali, na planini Razori kar malo okrepčati, pred nadaljevanjem vzopna. Od koče na planini Razor smo se nato po lepo speljani poti, ki v okljukih udobno premaguje strma cvetoča pobočja, povzpeli na Preval Globoko in na Vrh Planje. Za nagrado smo si privoščili buhtelj nato pa uživali v razgledu na del Bohinjskega jezera ter na okoliške vrhove. Julijci z očakom Triglavom so se skrivali med oblaki tako, da z razgledom v tej smeri ni bilo nič. Smo pa toliko bolj lahko uživali ob pogledu na gorsko cvetje, ki ga je v tem času res v izobilju. Ob povratku na planino Razor smo si privoščili še skutne štruklje, nato pa smo se vrnili do avtomobila in se odpeljali domov. Lepo smo se imeli.