Drugi dan hribovskega dopusta smo (jaz, Lidija in naša psička Elly) obiskali Kočo na Kriški gori, v načrtu pa je bil tudi vzpon na Tolsti vrh, ki pa ga žal nismo uspeli uresničiti.
Preden smo se zjutraj odpeljali na izhodišče v vas Gozd, smo se v Tržiču oskrbeli z malico, saj prazen žakelj ne stoji pokonci, med tednom pa je tudi Koča na Kriški gori zaprta, ker baje ne najdejo oskrbnika. Koča je s strani dežurne ekipe PD Križe oskrbovana zgolj ob koncu tedna, kar je prav škoda, saj je tudi med tednom na Kriški gori veliko pohodnikov. Ker je bil pred nami zares vroč poletni dan, samo si za vzpon izbrali lažjo pot, ki pa je kljub temu dokaj strma, strmina pa ne popušča vse do koče. Med vzponom smo se nekajkrat za par minut ustavili pri kakšni od klopi in miz, ki jih je ob poti kar nekaj in se odžejali, nekje na polovici poti, pa smo se s starejšim parkom, ki se je od koče že vračal, "zapletli" še v daljši pogovor o gorah in vremenu. Kljub postankom in klepetu smo do koče prišli v doglednem času tako, da smo imeli dovolj časa za guganje na gugalnici in daljši počitek v hladni senci.
Po počitku in malici, smo jo od koče mahnili proti Tolstemu vrhu. Na smerni tabli je pisalo, da nas do tja loči le dobra ura hoje, ki pa se je vlekla kot ponedeljek. Pot se je vzpenjala in spuščala po in ob grebenu Kriške gore in je bila bolj ali manj izpostavljena žgočemu poletnemu soncu. Po vzponu na Vrata 1591 metrov visok vrh Kriške gore, smo pot nadaljevali proti Tolstemu vrhu, a le do razglednega predvrha, kjer smo se odločili, da se zaradi neznosne vročine raje vrnemo. Kljub temu, da je bil Tolsti vrh na dosegu roke, nas je za dosego vrha čakal najprej spust, potem pa še strm vzpon, ki pa bi bil za našo psičko Elly prenaporen.
Ko smo se vrnili h Koči na Kriški gori, smo se za nekaj minut skrili v senco, kjer smo se nekoliko ohladili in posušili preznojene majice. Elly se je napila vode, potem pa se je zleknila na hladen beton in malodane zaspala. Ker nas je čakal še sestop na izhodišče, počitek ni trajal prav dolgo, a smo se tolažili z dejstvom, da bomo ves čas hodili po senčnem gozdu, kjer bo poletna vročina nekoliko znosnejša. Ker je naša Elly brihtna psička, si je točno zapomnila pri katerih klopeh je med vzponom pila in počivala, zato naju je tudi pri sestopu vestno opominjala, da se je za kakšno minuto le potrebno ustaviti in popiti nekaj vode.
Ko smo po dobrih sedmih urah vroče pohajkovanje po Kriški gori zaključili smo se odpeljali v Tržič, kjer smo si privoščili hladno pijačo in kavico. Po "kofi tajmu" pa je sledil le še premik v kamp, kjer nas je čakala osvežilna prha in popoldansko lenarjenje, ki ga je bila še najbolj vesela prav Elly.
Kljub temu, da Tolstega vrha nismo osvojili smo preživeli krasen dan. Razlog več, da se znova vrnemo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar