Dopust na otoku Tenerife sva z Lidijo preživljala kar se da aktivno, saj sva si v teh nekaj dnevih želela ogledati kar največ.
Otok Tenerife je največji in najbolj gosto poseljen izmed sedmih Kanarskih otokov. Zaradi stalnih vzhodnih vetrov sta južna in vzhodna obala otoka sušna, ob grebenu in osrednjem masivu otoka pa se zrak dvigne in je tako severni del otoka bistveno bolj vlažen. Osrednji vrh na otoku, ognjenik El Teide, z nadmorsko višino 3718 m je viden iz večine delov otoka in je najvišja gora Španije, najvišji vrh v Atlantskem oceanu in tretji najvišji ognjenik na svetu. Otok Tenerife politično pripada Španiji, geografsko pa bi ga z lahkoto umestili v Afriko, saj je od afriške obale oddaljen le pičlih 300 km (vir: Wikipedija).
Po zajtrku na balkonu apartmaja v kraju Playa Paraiso, v bližini mesta Adeje, sva se z najetim avtomobilom odpeljala do parkirišča žičnice Teide, ki se nahaja na nadmorski višini 2356 metrov in premore do 220 parkirnih mest. Malo po deveti uri dopoldan je bilo parkirišče še večinoma prazno, zato sva najetemu jeklenemu konjičku z lahkoto našla parkirno mesto. Ko sva v nahrbtnik strpala še vetrovki, na nadmorski višini 3555 m, kjer se nahaja zgornja postaja žičnice je bilo tega dne 0 stopinj celzija, sva se odpravila na lov za vozovnicami. Na prodajnem mestu nama je prijazna, priletna uslužbenka razložila, da vozovnice rezervirava in kupiva kar preko spletna in sicer s skeniranjem QR kode. Kmalu nama je postalo jasno, da sam prihod na spodnjo postajo žičnice, še ne pomeni, da se boste tega dne z njo lahko tudi peljali, saj so vozovnice razprodane že več dni v naprej. No, midva sva imela kar srečo, saj nama je uspelo kupiti povratni vozovnici za 10.50 uro, vključevali pa sta eno uro zadrževanja na vulkanu. Za vstopnici sva odštela 83 EUR. Na vrh ognjenika se je mogoče povzpeti le v spremstvu uradnega vodnika in na podlagi izdanega dovoljenja, ki je sicer brezplačno, izda pa ga Narodni park Teide. Izdajo dovoljenja je potrebno rezervirati najmanj mesec dni pred nameravanim vzponom na vrh. Ker sva imela pred odhodom žičnice še nekaj časa sva si privoščila še kapučin in vročo čokolado, potem pa sva postavila v vrsto za vstop v kabino žičnice, ki sprejme do 44 oseb. Pred vstopom v kabino nas je gospa postavila še pred veliko foto tapeto ognjenika in nas fotografirala. Ob povratku z ognjenik si lahko fotografijo za 6 EUR kupil, ali pa tudi ne. Midva sva jo za spomin kupila brez oklevanja. Po okoli 8-ih minutah vožnje sva prispela do zgornje postaje žičnice, kjer je kar močno pihalo, kar niti ni bilo tako slabo, saj je bilo zaradi vetra nebo jasno, vidljivost pa dobra. V nasprotnem primeru, bi najverjetneje opazovala le meglo in oblake. Po označeni in lepo urejeni poti sva jo tako kot večina odpravila do razgledne točke La Fortaleza, ki je ravno prav oddaljena od zgornje postaje žičnice, da za hojo v obe smeri porabiš malo manj kot eno uro, kolikor je dovoljeno ostati na ognjeniku, z vozovnico, ki sva jo kupil midva. Hoja izven označene poti in jemanje ognjeniškega kamenja je strogo prepovedano in obiskovalci smo se tega tudi držali. Kljub kar veliki gneči sva nepopisno uživala v impresivni pokrajini ter osupljivem pogledu na ognjenik, ki se je mogočno bohotil nad nama. Hladna, vetrovna a nepozabna ura je hitro minila in morala sva se vrniti v dolino.
V prodajalni s spominki, ki se nahaja na spodnji postaji žičnice Teide sva nakupila še nekaj spominkov, nato pa sva se odpeljala novim dogodivščinam naproti.
Obisk ognjenika Teide se nama bo za vedno vtisnil v spomin. Lepo je bilo...👍👍
Ni komentarjev:
Objavite komentar