Naslednji dan sva se nekaj po peti uri zjutraj odpeljala do mejnega prehoda Ljubelj in parkirala na parkirišču pod smučarskim centrom Zelenica. Oblačno in megleno jutro je bilo, pravo nasprotje od tega, kar so napovedovali vremenoslovci. Za vzpon sva izbrala Bornovo pot, ki vodi na planino Preval, saj se nama je ob pregledovanjih na spletu zdela razgledna, razgibana in slikovita, ker vodi skozi rov. Ker sva pred vzponom na spletu zasledila, da je vstop v rov delno zasut in se je potrebno plaziti po vseh štirih sva ob prihodu do rova ugotovila, da vse skupaj ni tako hudo. Res sva se morala nekoliko skloniti in že sva bila v okoli 200 metrov dolgem rovu, ki je zaradi prezračevanja in osvetlitve, vmes prekinjen z odprtino. Predor je dal napraviti baron Julij Born, lastnik vile in Šentanskega rudnika na Ljubelju, ki je bil velik ljubitelj divjih živali. Na tem območju je naselil večje število jelenov, košut in kozorogov, zato mu je predor omogočal lažji dostop do lovišč na južni strani Begunjščice ter lažji prehod preko gozdov in melišč (vir: www.visit-trzic.com). Po okoli uri hoje sva prišla na planino Preval, kjer sva pozajtrkovala ter razmislila o nadaljevanju poti na Begunjščico. Odločila sva se za delno zahtevno pot, ki čez Rožo pripelje do Roblekovega doma na Begunjščici. Po poti, ki se prečno vzpenja preko južnih, strmih pobočji Begunjščice in je na nekaj mestih varovana s klini sva prišla do Roblekovega doma na Begunjščici, ki je bil zavit v gosto meglo. Tu sva si namenila nekaj minut počitka in kavico, saj naju je čakala še dobra ura strmega vzpona na vrh Begunjščice. Po kratkem počitku sva se odpravila proti vrhu a trdovratna megla je kar vztrajala in šele zadnjih nekaj deset metrov pod vrhom naju je pozdravilo sonce. Na vrhu, s katerega zaradi megle in oblakov prav dih jemajočega razgleda ni bilo, sva spoznala Tanjo in Mareta iz Radovljice ter njuno prikupno psičko, pasme Borderski ovčar (Border collien), ki sta na vrh prišla čez Kalvarijo.
Ob sestopu smo del poti prehodili skupaj in sicer smo sestopili do Roblekovega doma in nadaljevali preko Poljške planine do planine Planinca, kjer so se razšli. Midva sva zavila levo in se po gozdni cesti povzpela do planine Preval, kjer sva si po naporni turi privoščila zasluženo kosilo z okusno zelenjavno enolončnico in ogromnim skutnim štrukljem z drobtinicami in domačo brusnično marmelado. Po kosilu sva se po Bornovi poti vrnila do avtomobila na Ljubelju, kjer sva okoli deset ur trajajočo in triindvajset kilometrov dolgo turo, na kateri sva naredila za okoli dva tisoč metrov vzponov in prav toliko spustov zaključila.
Utrujena a zadovoljna sva se odpeljala v najin začasni dom v bližini Tržiča, kjer sva se preoblekla v kopalke in se hitro odšla sproščat v bazenski kompleks Gorenjska plaža Tržič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar