Kmalu po sedmi uri zjutraj sva se iz apartmaja odpravila do Vele plaže Baška in naprej proti Zaroku, kjer se prične pohodniška pot. Po poti, ki se nekaj časa vije med dišečimi borovci in se zmerno vzpenja, sva prišla do vrat pašne ograde, na katerih visi znak, da je nadaljevanje v japonkah, sandalih ali drugi neprimerni obutvi prepovedano. Midva sva bila terenu primerno obuta v pohodniške čevlje in sva pot nadaljevala proti sedlu Vraca. Tukaj je bil popolnoma drug svet, kot da bi se človek podal nekam v visokogorje, ne pa na skromnih 150 metrov nad morjem, kolikor znaša nadmorska višina sedla. Po nekaj minutah strmega vzpona sva dosegla sedlo, od koder sva se povzpela na 185 metrov visok Bag. Z vrha Baga je bil lep razgled proti Baški, na Mesečev plato, pa na otok Prvić, videla pa sva že tudi rdeč svetilnik na Rtu Škuljca, ki je bil najin naslednji cilj. Z Baga sva se spustila nazaj na sedlo Vraca in zavila levo proti Rtu Škuljica. Pot naju je sprva vodila mimo suhega zidu pašne ograde, nato pa sva zavila levo in se pričela spuščati proti Rtu Škuljica. Kljub zgodnji uri je sonce že pošteno pripekalo, zato sva komaj čakala, da se ob prihodu na rt osveživa v morju. Bolj ko sva se spuščala, lepši je bil pogled proti Rtu in proti svetilniku na sosednjem otoku Prvić. Ob prihodu na Rt je bilo že pošteno vroče, zato sva nekaj minut posedela v senci svetilnika, nato pa sva se vrnila do bližnjega zalivčka, ki nama je ponudil prijetno osvežitev, v ravno prav toplem morju.
Po kopanju sva si privoščila malo počitka in malico, nato pa sva se napotila nazaj proti Baški, saj je sonce vedno bolj žgalo. Ob povratku sva srečala kar nekaj ljudi, ki so se v tej vročini šele namenili na sedlo Vraca, na Bag, pa tudi na Rt Škuljica. Naj jih razume kdor jih more, midva jih žal nisva mogla.
Na poti v apartma sva kupila še zajeten kos lubenice, se v enem od lokalov odžejala s hladno pijačo, ob prihodu v apartma pa sva se hitro preoblekla v kopalke in se odpravila na kopanje.
Prav lepo sva se imela....
Ni komentarjev:
Objavite komentar