Velika Planina, soteska Predaselj, izvir Kamniške Bistrice in slap Orglice

Ker je letošnje poletje drugačno od prejšnjih, sva se z Lidijo odločila, da bova aktivni dopust preživela kar doma, se pravi v naši lepi Sloveniji. S turističnimi boni, ki nam jih je velikodušno namenila naša Vlada, sva rezervirala nekaj dni v Eco Resortu pod Veliko planino, v bližini Kamnika.

VELIKA PLANINA 6.7.2020:

V ponedeljek, 6.7.2020 sva se v jutranjih urah odpeljala do spodnje postaje nihalke, ki pelje na Veliko planino, kamor sva prispela nekaj pred 9. uro, zato sva imela do naslednje vožnje ravno toliko časa,  da sem popil kavo, Lidija jo žal, ali pa na srečo ne pije, nato pa sva se odpeljala do zgornje postaje nihalke na Šimnovcu. Tu sva vzela pot pod noge in se najprej povzpela na Gradišče, ki je s svojimi 1666 metri najvišji vrh Velike planine. Lep razgled na okoliške vrhove in na pastirsko naselje ponuja ta vrh, zato ga je vredno obiskati. Z vrha sva se spustila do pastirskega naselja, kjer sva si pobližje ogledala Kapelo Marije Snežne, od tod pa nadaljevala do Gojške planine in naprej čez Malo planino do Domžalskega doma, kjer sva si vzela čas za odlično kosilo. Po kosilu sva se vrnila do pastirskega naselja na Veliki planini, kjer sva si ogledala Preskarjev muzej in prisluhnila kratki, a poučni razlagi simpatične vodičke, o tem, kako je v preteklosti potekalo življenje in delo na Veliki planini. Po ogledu muzeja sva se odpravila do Zelenega roba, med potjo pa sva si pogledala še jamo udornico po imenu Vetrnica. V gostilni Zeleni rob sva se ustavila še na pijači, nato pa sva sestopila do Šimnovca, kjer sva počakala na nihalko, ki naju je odpeljala nazaj v dolino. 

Po dobrem petnajst kilometrskem sprehodu po Veliki planini sva se namestila v glamping hišici Eco Resorta, nato pa sva se zapeljala do bližnjih term Snovik, kjer sva v bazenu in "jacuzziju" malo sprostila utrujene mišice. Je kar prijalo...

SOTESKA PREDASELJ IN IZVIR KAMNIŠKE BISTRICE 7.7.2020:

Po nevihtni noči se je naredil lep, sončen dan.

Po okusnem zajtrku sva se odpeljala do parkirišča spodnje postaje nihalke na Veliko planino ter poiskala začetek Koželjeve poti, ki vodi v sotesko Predaselj. Najprej sva hodila po široki makadamski cesti, po prečkanju mostu pa sva zavila desno in stopila na stezo, ki vseskozi poteka tik ob Kamniški Bistrici. Zaradi nočnih padavin je bila pot, ki je mestoma tudi močno zaraščena, mokra in spolzka, a nama to ni povzročalo večjih preglavic. Med hojo sva prehitela polža, pobližje spoznala metulja, ki je ravno pomalical ter izmenjala nekaj besed s turško lilijo in že sva bila pred vstopom v sotesko Predaselj. Po strmih stopnicah sva se spustila do deroče reke, ki je v mnogih letih izdolbla ozka in globoka korita. Kar nekaj časa sva uživala ob zvokih bučanja Kamniška Bistrice, nato pa sva se ponovno po strmih, lesenih stopnicah povzpela do mostu, s katerega je pogled v ozko sotesko res fascinanten. Po ogledu soteske Predaselj sva si najprej ogledala še Mali Izvirek, drugi izvir Kamniške Bistrice, ki vodo dobiva izpod grebena Zelenških špic, nato pa še glavni izvir, ki se nahaja le nekaj korakov naprej oziroma v neposredni bližini Doma v Kamniški Bistrici. Po ogledu glavnega izvira sva v planinskem domu pojedla kosilo, jaz vampe po tržaško, Lidija pa joto, za hidracijo pa je poskrbel domač ledeni čaj in radler. Po kosilu je sledil še ogled bližnjega spominskega parka, ki je posvečen vsem umrlim v Kamniških gorah ter Plečnikovega dvorca, nekoč dvorca kralja Aleksandra, kasneje pa tudi Josipa Broza Tita. Po končanem ogledu, sva se vrnila na izhodišče, kjer sva dobrih dvanajst kilometrov dolg sprehod zaključila. 

Za sprostitev mišic sva tokrat poskrbela kar s kopanjem v bazenu mestnega kopališča v Kamniku, kjer pa zaradi oblačnega in dokaj vetrovnega vremena nisva vztrajala prav dolgo. 

Je pa vsekakor prijalo...

Za zaključek dneva sva si v Eco Resortu privoščila še dobro večerjo, z veliko domače zelenjave in okusnim piščančjim filejem z žara. Vse skupaj sva poplaknila z domačo limonado, za piko na-i, pa sva se posladkala s kremno rezino v kozarcu. 

PARTIZANSKA BOLNIŠNICA BELA IN SLAP ORGLICE 8.7.2020:

Zadnji dan dopusta sva se po zajtrku odpeljala do parkirišča "Pred Belo", ki je izhodišče tudi za Korošico in Konja. Po široki makadamski poti sva se sprehodila do odcepa, kjer sva zavila levo na gozdno stezo, ki naju je mimo groba ameriškega pilota, ki je bil v drugi svetovni vojni sestreljen nad Veliko planino, pripeljala do mesta, kjer je v drugi svetovni vojni stala partizanska bolnišnica Bela. Tam sva srečala gospoda, ki skupaj z ženo ureja "spominski park", saj je bil njegov ded eden od ustanoviteljev te partizanske bolnišnice. Gospod nama je na dolgo in široko pričel pripovedovati o zgodovini partizanske bolnišnice, ki je na tem mestu delovala med leti 1943 in 1945, a so jo le dober mesec in pol pred osvoboditvijo odkrili Nemci in jo z ranjenci vred požgali do tal. Po slabi uri zgodovine sva si pogledala slap v neposredni bližini bolnišnice, ki je bil kar se vode tiče, bolj skromen, nato pa sva se napotila še k trideset metrov visokemu slapu Orglice. 

Z ogledom slapu Orglice sva najin tridnevni dopust v Kamniku zaključila in treba se je bilo vrniti domov. 

Še se bova vrnila, saj si morava še veliko ogledati in še veliko prehoditi.