Za zaključek mini dopusta sva se z Lidijo povzpela na Malo Mojstrovko, kamor si je Lidija že toliko časa želela.
Ob sedmih zjutraj je bila na Vršiču že gneča in kar potruditi se je bilo treba, da si našel primerno parkirno mesto. Po plačilu parkirnine, ta letos znaša 5 EUR, sva se opremila, pa tudi oblekla, saj je termometer kazal zgolj borih 8 stopinj celzija. Za vzpon sva izbrala južno pot, ki so jo v strmi, krušljivi grapi pod sedlom opremili z jeklenico, zaradi česar je vzpon varnejši, pa tudi lažji. Pred vstopom v grapo sva srečala dva mlajša, nemško govoreča "gornika", ki sta se zanimala, ali sta na pravi poti za vzpon po zelo zahtevni Hanzovi poti. Prijazno sva jima razložila, kje poteka Hanzova pot, obenem pa sva jima vzpon tudi odsvetovala, saj nista imela ne čelad, niti samovarovalnih kompletov. Kljub temu sta se odločila, da bosta šla po Hanzovi poti, zato sta se obrnila in odkorakala nazaj proti Vršiču. Nekoč bo potrebno tudi pri nas urediti stvari, kar se tiče reševanj, v primeru nesreč v gorah, ki jih povzročijo malomarni, slabo opremljeni in neizkušeni pohodniki. A o tem ne bi...
Pred vstopom v krušljivo grapo sva si zaradi varnosti nadela čeladi in se ob pomoči jeklenice (POZOR !!! - en klin, v katerega je jeklenica vpeta je izruvan iz stene), povzpela na sedlo na vrhu grape, kjer je strmina popustila, odprl pa se nama je tudi pogled proti Primorski. Tu sva si vzela nekaj minut za manjši prigrizek in krajši klepet z dekletoma, ki sta se na Malo Mojstrovko podale prvič.
S sedla pa sva se na vetrovni vrh povzpela kar malo po svoje, a vseeno varno.
Veliko pohodnikov je prihajalo na vrh, tako po južni, kot tudi po Hanzovi poti, vsi pa so bili tudi ustrezno opremljeni. No ne ravno vsi, tokratne "zmagovalke" so bila tri mlada dekleta, ki so na vrh prišle po Hanzovi poti, brez vsega, zgolj v nizkih športnih copatih, ena celo prepričana, da je prišla po "normalni" poti. Ko smo ji povedali, da je prišla po zelo zahtevni, zavarovani plezalni poti, se je dobesedno sesedla ter se pričela tresti in neutolažljivo jokati. Niti predstavljati si ne upam, da bi se ji na poti kaj zgodilo.
Ker je bilo na vrhu dokaj hladno, vse več pa je bilo tudi megle, sva po poti vzpona sestopila do melišča pod Mojstrovko in se po njem ekspresno hitro "odpeljala" na Vršič. V Tičarjevem domu sva se še odžejala ter se nato zadovoljna odpeljala domov.
Lep zaključek mini dopusta sva si naredila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar