Že dan prej sva se s sodelavcem dogovorila za vzpon na Tolminski Migovec, kjer že kar nekaj let nisva bila.
Začela sva v Tolminskih Ravnah, od koder sva se po označeni planinski poti odpravila proti vrhu Tolminskega Migovca. Hitro sva prišla na planino na Kalu, kjer sva si vzela nekaj minut za klepet z domačinoma, ki sta pri nekdanjih pastirskih kočah, že predčasno koristila bon, ki nam ga bo za letošnje dopustovanje v naši prelepi deželici, namenila država. Po tekočem okrepčilu, ki sta nama ga domačina velikodušno namenila, sva z lahkoto nadaljevala proti vetrovnemu vrhu, katerega sva dosegla po dobrih dveh urah hoje. V bližini velikega možica in vpisne skrinjice, sva poiskala zavetje, da sva si lahko skuhala kavo, ki sva jo z užitkom popila ob kosu jabolčno/skutinega zavitka. Kljub vetru, sva kar dobro uro uživala v razgledu na okoliške vrhove, venca Tolminskih gora (Tolminski Kuk, Rušnati vrh, Vrh nad Škrbino, Vogel, Žabiški Kuk...), na Krnsko pogorje, z Rdečim Robom v ospredju, na Matajur, na Tolminsko kotlino, zaradi čistega ozračja pa se je videlo celo morje.
Omeniti pa je potrebno tudi obilo gorskega cvetja, ki Tolminski Migovec počasi spreminja v botanični vrt, ki si ga velja ogledati.
Ker se je hladen severni veter krepil, sva se počasi odpravila proti izhodišču, kjer sva turo zaključila in se odpeljala v Tolmin in si v enem od tamkajšnjih gostinskih lokalov privoščila zaslužen, hladen...
Ni komentarjev:
Objavite komentar