Na Kobilji glavi nisem bil že dolgo, na sosednjem Jalovniku pa že celo večnost.
Po ledenih možeh in "uscani" Zofki, ki nas je letos kar obilno zalila, se je naredilo dokaj lepo jutro. Ker je bilo službe prost dan, potrebno dodobra izkoristiti sem se odpravil tja, kjer sem najraje, v hribe. Sprva sem razmišljal o vzponu na Krn, a sem kmalu ugotovil, da je še vedno zavit v oblake. Prav sem si rekel, bom šel pa nekam v Tolminske gore, nad planino Razor.
Med vožnjo proti planini Stador, zadnji odsek ceste je nekoliko razširjen in na novo asfaltiran, sem ugotovil, da tudi iz te moke ne bo kruha, zato sem kar na hitro sklenil, da se povzpnem na Kobiljo glavo in na sosednji Jalovnik. S planine Stador sem se po označeni planinski poti, ki je bila zaradi dežja nekoliko blatna in spolzka, najprej povzpel na Kobiljo glavo. Pohvaliti moram markaciste, ki so postavili nove smerokaze in obnovili markacije. Z vrha, kjer je kot vedno pihalo, sem se sprehodil na sosednji Jalovnik, se vpisal v vpisno knjigo, nato pa sem se vrni na Kobiljo glavo, kjer sem nekaj minut posedel in užival v samoti, z razgledom pa zaradi oblakov ni bilo dobička. Ob sestopu sem srečal še dva pohodnika, to je bilo pa tudi vse.
Vremensko mešano, a vseeno lepo, kot vedno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar