Že lansko leto sva z
ženo nameravala obiskati Golico v času, ko njena pobočja krasijo
številne narcise. Ker nama zaradi slabega vremena to ni uspelo, sva
izlet prestavila na letošnji maj. A glej ga zlomka, tudi letošnji
maj ne skopari s padavinami, saj ne mine dan, da nas ne bi močilo.
Odločitev je padla,
greva, kar bo pa bo. Zjutraj sva se z vlakom odpeljala na Jesenice,
od tam pa z avtobusom do vasi Planina pod Golico, kjer sva pričela
najino turo. Za vzpon sva si izbrala pot mimo »Korlnovega rova«,
saj je bila pot mimo kmečkega turizma »Pr' Betel« zaprta zaradi
gradbenih del. Tako je pisalo na obvestilni tabli, postavljeni na
začetku poti, a nama je gospa, ki sva jo srečala na Golici
povedala, da je ona šla pa kar po tej poti.
Pot skozi gozd je bila
blatna in spolzka, a vseeno lepa. Ko sva prišla iz gozda na
neporaščena pobočja Golice, pa naju je pozdravilo gorsko cvetje,
ki je v bujnem razcvetu. Pri koči na Golici sva si privoščila
krajši počitek za malico in kavo, nato pa sva se povzpela na vrh,
kjer sva uživala v razgledu na naravne lepote naše lepe deželice,
pa tudi sosednje Avstrije. Z vrha sva po grebenu nadaljevala do Male
Golice, ki je bila dobesedno pobeljena z narcisami. Z Male Golice
sva sestopila na Sedlo Suha in se preko planine
Markljev Rovt, vrnila
nazaj na izhodišče v Planino pod Golico.
Vreme je zdržalo, a se
je takoj po zaključku najine ture, ponovno močno vlilo
Za konec sva si v vasi
Planina pod Golico ogledala še Alpe v malem, ki so postavljene pred
hišo g. Razingarja. Kapo dol mojstru…
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši