Golica - 1836 m

Že lansko leto sva z ženo nameravala obiskati Golico v času, ko njena pobočja krasijo številne narcise. Ker nama zaradi slabega vremena to ni uspelo, sva izlet prestavila na letošnji maj. A glej ga zlomka, tudi letošnji maj ne skopari s padavinami, saj ne mine dan, da nas ne bi močilo. 

Odločitev je padla, greva, kar bo pa bo. Zjutraj sva se z vlakom odpeljala na Jesenice, od tam pa z avtobusom do vasi Planina pod Golico, kjer sva pričela najino turo. Za vzpon sva si izbrala pot mimo »Korlnovega rova«, saj je bila pot mimo kmečkega turizma »Pr' Betel« zaprta zaradi gradbenih del. Tako je pisalo na obvestilni tabli, postavljeni na začetku poti, a nama je gospa, ki sva jo srečala na Golici povedala, da je ona šla pa kar po tej poti.

Pot skozi gozd je bila blatna in spolzka, a vseeno lepa. Ko sva prišla iz gozda na neporaščena pobočja Golice, pa naju je pozdravilo gorsko cvetje, ki je v bujnem razcvetu. Pri koči na Golici sva si privoščila krajši počitek za malico in kavo, nato pa sva se povzpela na vrh, kjer sva uživala v razgledu na naravne lepote naše lepe deželice, pa tudi sosednje Avstrije. Z vrha sva po grebenu nadaljevala do Male Golice, ki je bila dobesedno pobeljena z narcisami. Z Male Golice sva sestopila na Sedlo Suha in se preko planine 

Markljev Rovt, vrnila nazaj na izhodišče v Planino pod Golico.

Vreme je zdržalo, a se je takoj po zaključku najine ture, ponovno močno vlilo

Za konec sva si v vasi Planina pod Golico ogledala še Alpe v malem, ki so postavljene pred hišo g. Razingarja. Kapo dol mojstru…