Blegoš - 1562 m

Muhastemu aprilskemu vremenu kar ni videti konca, zato je bilo nekaj ur sonca vredno izkoristiti. 

Vzpon na Blegoš sva imela z Lidijo v načrtu že kar nekaj časa in dan pred praznikom - Dnevom upora proti okupatorju je le prišel na vrsto. 

Jasno jutro, brez slehernega oblačka je bilo in obetal se je čudovit dan. Pred odhodom sva se v lokalni pekarni oskrbela še z malico, nato pa sva se skozi Baško grapo odpeljala do Zalega Loga in naprej do zaselka Potok, kjer sva zavila levo na gozdno cesto in po slabih treh kilometrih vožnje prispela do parkirišča na Črnem Kalu. S parkirišča naju je pot vodila po gozdni makadamski cesti, s katere se nama je občasno odprl lep razgled na  nedavno ozelenelo dolino ter na okoliške vrhove. Ko se je cesta položila sva prispela na Prvo ravan, kjer sva na deblu drevesa uzrla napis "VRK" in puščico, ki naju je usmerila desno proti vrhu Blegoša. Preden sva se pričela vzpenjati proti vrhu sva si ogledala še spomenik posvečen delovanju Gorenjskega pokrajinskega političnega vodstva NOB v letu 1944, ki je postavljen v neposredni bližini razpotja markiranih poti Jelovici in naselju Čabrače. Po ogledu spomenika sva se pričela vzpenjati proti travnatemu vrhu, ki je gosto posejan z utrdbami Rupnikove linije iz časa Rapalske meje. Po nekaj minutah nadaljnje hoje sva dosegla razgledni vrh Blegoša, od koder je ob jasnem vremenu lep pogled proti julijskim Alpam, KSA, Karavankam ter na okoliške vrhove Cerkljanskega in Polhograjskega hribovja. Ker danes temu ni bilo tako, saj so nebo prekrili temni oblaki, zapihal pa je tudi hladen veter se na vrhu nisva prav dolgo zadržala, zgolj toliko, da sva naredila nekaj posnetkov ter vtisnila žig v planinski dnevnik. Za tem sva z vrha sestopila do koče na Blegošu, ki naj bi bila po informacijah, ki sva jih dobila od pohodnika na parkirišču Črni Kal, sicer zaprta. A glej ga zlomka, koča ja bila odprta in oskrbnica naju je prav lepo sprejela ter nama postregla odlično ocvirkovco in jabolčni štrudelj. V času malice je območje Blegoša zajela še snežna ploha in prav zanimivo je bilo opazovati ples snežink, le nekaj dni pred prvomajskimi prazniki, ko že kar velika večina Slovencev razmišlja o namakanju v morju. 

Po malici sva se iz koče odpravila proti izhodišču na Črnem Kalu, med potjo pa sva si ogledala še spominsko obeležje partizanom Poljanske čete, ki so meseca avgusta 1942 leta v nemški ofenzivi padli na območju Blegoša. 

Kljub temu, da naju je med potjo na izhodišče ves čas močil dež, sva si bila z Lidijo enotna, da sva imela prav lep gorniški izlet. 

Domov sva se vrnila skozi Poljansko dolino, ki je bila zaradi cvetočega regrata, odeta v čudovito rumeno barvo.

       

Pot po ognjeniku Samara - Sendero 13 (Tenerife)

Pot po ognjeniku Samara se prične na razgledišču Mirador de Samara, ki se nahaja v zahodnem delu Narodnega parka Teide.

Po zajtrku na balkonu apartmaja v Playi Paraiso, s pogledom na veličasten ognjenik Teide, sva se z Lidijo odpeljala do razgledišča Mirador de Samara. Ker sva bila zgodnja, sva parkirno mesto za najinega najetega "Pežojčka" sicer brez težav našla, a parkirišče ni bog ve kako veliko in se kaj hitro napolni. Na pot po Samari sva se odpravila po urejeni in označeni poti Sendero 13 (S-13) in sva jo opravila v smeri urinega kazalca. Po nekaj minutah hoje sva prispela do mesta, kjer se levo odcepi pot na Montana de Samara. Do razglednega vrha vodi kratka a strma pot, vzpon pa je nagrajen s čudovitim razgledom na Narodni park Teide ter na osupljivo vulkansko pokrajino. Naju je razgibana pot vodila desno, preko ognjeniške pokrajine, med rdeče obarvanimi kamninami, ki v v kontrastu s črnimi balvani, strjeno magmo in s pepelom polnjenimi polji, ustvarijo fascinantno kuliso, kjer človeku dobesedno zastane dih.

Pusto ognjeniško pokrajino, ki spominja na planet Mars, sem ter tja krasi Kanarski bor, ki ga sadijo tako, da mladike bora posadijo v zemljo, oziroma v vulkanski pesek, jih ogradijo z vulkanskim kamenjem ter zasujejo s posušenimi borovimi iglicami, ki služijo kot gnojilo. Vse ostalo je v rokah matere narave. Med potjo okoli Montane de la Botija, sva se povzpela na bližnje, razgledne vrhove, od koder sva lahko uživala v razgledu na ognjenike Pico Viejo in Teide in na Montana de Samara.

Na poti sva srečala le peščico obiskovalcev in še preden sva se zavedala sva obhodila Montano de la Botija in se vrnila na izhodišče Mirador de Samara. Prekrasno krožno pot, dolgo nekaj več kot pet kilometrov je možno še podaljšati z vzponom na ognjenik Pico Viejo z nadmorsko višino 3135 metrov.     

Čudovit sprehod, ki ga vsekakor toplo priporočava. 

Roques de Garcia ali varuhi ognjenika Teide (Tenerife)

Po obisku ognjenika Teide sva se z Lidijo odpeljala proti jugu, točneje do okoli štiri kilometrov oddaljenega parkirišča Mirador de la Ruleta, kjer se prične dobre tri kilometre dolga, krožna pohodna pot okoli Roques de Garcia. S poti se nam levo odpre pogled na ognjenik PIco Viejo,  z nadmorsko višino 3155 metrov, desno pa na ognjenik Teide, z nadmorsko višino 3718 metrov.  

Roques de Garcia ležijo v Narodnem parku Teide in so dih jemajoče skalne formacije, ki so nastale z milijoni let erozije. Vulkanologi še dan danes iščejo natančno razlago o nastanku teh skalnih formacij, nenavadnega, a hkrati edinstvenega videza. Ob najinem prihodu je bilo parkirišče zatrpano do zadnjega kotička, prav tako pa tudi parkirišče bližnjega gostinskega lokala, zato nama ni preostalo drugega, kot da poiščeva parkirišče dober kilometer stran od izhodišča. Po nekajminutnem iskanju sva le našla ustrezen kotiček ob cesti, kamor sva lahko varno umestila najin najet Peugeot 208 in se podala na pot. Ker nama hoja po asfaltni cesti ni prav preveč dišala sva jo do lepo urejene in označene krožne poti ubrala kar po občutku. Po nekajminutnem prebijanju skozi ne prav preveč prijazno pokrajino sva le prišla do označene poti, po kateri sva v dobri uri in pol obhodila ta čudež narave.  

Najbolj sta nama ostala v spominu Roque Cinchado ali kamnito drevo in "domačini" - kuščarji z latinskim imenom (Gallotia goliath), ki so tako navajeni obiskovalcev, da se pustijo celo pobožati. 

Ogled toplo priporočava, ne gre pa pozabiti na primerno obutev, vodo in kremo za sončenje, da sončnih očal in pokrivala niti ne omenjam. Pot je vseskozi izpostavljena sončnim žarkom, zato zna biti v poletnih mesecih peklensko vroče.