West Highland Way (Škotska)

 4. DAN, ETAPA TYNDRUM - KINLOCHLEVEN (ŠVERCANJE Z AVTOBUSOM😉)

Četrti dan na poti West Highland Way, sveže jutro v kampu Pine Trees v Tyndrumu, pred nama z Lidijo pa nov dan, namenjen predvsem počitku. 

Glavna skrb današnjega dne je bila priti v mestece Kinlochleven, od koder se bova naslednji dan, podala na zadnjo etapo do Fort Williama. Prejšnji večer oprana oblačila se v glamping hiški, kljub ogrevanju niso posušila, zato sva jih stlačila v vrečko, spakirala nahrbtnika in se na recepciji kampa poslovila od prijazne receptorke in receptorja. Pred odhodom iz kampa sem si na kavnem avtomatu skuhal še jutranjo kavo, če dvema decilitroma rjave vode, sploh lahko rečem kava☕. S kavo v roki sva se odpravila proti bližnji avtobusni postaji v Tyndrumu. Načrt je bil namreč tak, da se iz Tyndruma z avtobusom (Scottish Citylink) odpeljeva do vasi Glencoe ob jezeru Loch Leven, od tam pa z lokalnim avtobusom do mesteca Kinlochleven. Ker sva imela do odhoda avtobusa še dovolj časa, sva v odšla v bližnji lokal na zajtrk. Med zajtrkom, na meniju so bila ocvrta jajca in slanina, vse skupaj zapakirano v mehko masleno štručko, sva se pri zaposlenih pozanimala, do kje kupiti vozovnici, da bi prišla čim bližje lokalnemu avtobusu, ki vozi v Kinlochleven. V okolici vasice Glencoe so namreč kar tri avtobusne postaje in sicer Glencoe Crossroad, Glencoe Visitor Centre in Glencoe Ski Centre Road End. Ker tudi zaposleni v lokalu niso točno vedeli, od kje vozi lokalni avtobus v Kinlochleven, sva kupila vozovnici do Glencoe Crossroad, kar se nama je zdelo tudi najbolj logično in prav nič nisva zgrešila. Vozovnici sva kupila prek spleta ter se vkrcala na avtobus🚌 s starejšim, simpatičnim šoferjem, ki naju je zgolj vprašal kam potujeva in ali imava vozovnici. Ko sva mu povedala, da sva vozovnici kupila prek spleta in da jih imava na mobilnem telefonu je zgolj zamahnil z roko in v prtljažnik avtobusa pospravil najina nahrbtnika. Do vasi Glencoe smo skozi čudovito pokrajino Škotskega Višavja, s s številnimi jezeri, potoki, slapovi in gorami, potovali dobrih 45 minut. 

Ko sva prispela do najine končne postaje Glencoe Crossroad sva se samo sprehodila čez cesto do bližnje avtobusne postaje in nekaj minut počakala na lokalni avtobus🚌, ki naju je odpeljal v Kinlochleven, kjer sva imela rezervirano prenočišče v Blackwater Hostlu. Ker sva bila za prijavo na recepciji nekoliko prezgodnja sva nahrbtnika pustila v hostlu ter odšla malo raziskovat. 

Kmalu sva ugotovila, da je hostel dobil ime po barvi vode v reki, ki teče v neposredni bližini, saj je voda dejansko črna. V bližini hostla sva opazila veliko zgradbo "ICE FACTOR", v kateri se nahajajo plezalne stene in ledena stena za ledno plezanje, ki je menda največja ledena stena v zaprtem prostoru na otoku, če ne celo na svetu. "ICE FACTOR" pa poleg plezalnih sten premore tudi prodajalno z gorniško opremo in oblačili, otroško igrišče, restavracijo in adrenalinski park. V nadaljevanju sva si na hitro ogledala še Kinlochleven, potem pa sva se vrnila v hostel in se nastanila v majhni, a prijetni sobici s pogradom, lastnim tušem in straniščem. Najprej sva napela vrv in dala sušit, dan prej oprana oblačila ter razpakirala stvari in oblačila, ki jih bova potrebovala. 

Po krajšem počitku sva se kljub rahlemu dežju odpravila na sprehod po mestu in na lov za poznim kosilom, pri čemer pa prav velike sreče nisva imela. Vse restavracije, razen manjše prodajalne hitre hrane so bile zaprte tako, da nama ni preostalo drugega kot, da sva v trgovini kupila sok, salamo sir in pravo bageto, doslej je bil na meniju zgolj toust in si kosilo priredila v kuhinji in jedilnici hostla. Po kosilu sva se vpisala še na tablo, nato pa sva se vrnila v sobo, kjer sva ob gledanju televizije preživela preostanek deževnega popoldneva in večer.    

Ker tudi na televiziji ni bilo nič pametnega sva se odločila, da bo najbolje, da leževa k počitku, saj naju naslednji dan čaka zadnja in kar dolga ter naporna etapa do Fort Williama. 

Kljub temu, da sva se danes "švercala" 😜😜😜z avtobusom sva prehodila 12 kilometrov in pol.  

West Highland Way (Škotska)

3. DAN, ETAPA ROWARDENNAN - INVERARNAN

Tretji dan hoje po West Highland Way je bila pred nama z Lidijo morda najtežja etapa na celotni poti. 

Po zajtrku v hotelu Rowardennan, kjer so naju oborožili še z brezplačnim "lunch paketom", po naše malico, sva se s prijazno receptorko dogovorila še za "baggage transfer" - prevoz prtljage enega od nahrbtnikov. Lidiji se je namreč vnela ahilova tetiva, zaradi česar sva se odločila, da tehnično najtežjo etapo prehodi brez težkega nahrbtnika. 

Po opravljenih formalnostih sva se po široki makadamski poti odpravila proti Youth Hostlu, ki se nahaja v bližnjem centru za obiskovalce. Tu se prične tudi pot na Ben Lomond, 974 metrov visok vrh, ki leži znotraj istoimenskega nacionalnega spominskega parka, ki je posvečen vsem padlim in pogrešanim Škotom v drugi svetovni vojni. V nadaljevanju naju je slikovita pot skorajda ves čas vodila ob obali jezera Loch Lomond, s čudovitimi razgledi na jezero in okoliške vrhove. Po slabih štirih urah hoje sva prišla do Inversnaida, kjer se nahaja zgolj hotel in manjše pristanišče za turistične ladjice in čolne. Nekaj minut počitka sva izkoristila za ogled čudovitega slapu Snaid Burn, nato pa pot nadaljevala proti Inverarnanu. Naslednji dobri dve uri hoje po ozki in občasno dokaj blatni in spolzki poti, ki je speljana tik nad jezerom sta bili kar zahtevni. Pot s številnimi vzponi in spusti čez korenine dreves in drseče kamne ter skale, nekje so nameščene celo velike lesene stopnice, je zahtevala dobršno mero previdnosti in zanesljiv korak. Morebiten zdrs bi se kaj lahko končal s padcem, nekaj metrov globoko v jezero ali pa celo na skale, kar bi bilo še bistveno slabše. Znamenitost navedenega odseka so divje koze, ki jih sicer prej zavohaš kot opaziš ter jama Roba Roya, kjer naj bi slavni razbojnik zadrževal svoje ujetnike. Midva divjih koz nisva ne vohala, niti videla, pa tudi jame si nisva šla ogledat, saj po informacijah, ki sva jih imela s spleta niti ni vredna ogleda, pa še dostop čez ogromne in spolzke balvane, ki blokirajo vhod v jamo ni posebno enostaven. 

Nama je najzahtevnejše odsek uspelo prehoditi brez večji težav in po dobrih dveh urah hoje sva prišla iz gozda na travnik, od koder sva imela lep razgled na jezero in porušeno hišo. Pot naju je preko travnika vodila do porušene hiše in naprej do zavetišča, za katerega skrbi Združenje Mountain Bothiest, ki vzdržuje okoli 100 zavetišč v najodročnejših predelih Velike Britanije (vir: spletna stran Walkhighlands). Pred nama je bila še okoli ura in pol hoje do Inverarnana, pot pa naju je vodila preko zamočvirjenih travnikov, kjer so ponekod pohodnikom pri prečenju v pomoč lesena bruna. Po krajšem vzponu je sledil le še spust skozi gozd do kampa Beinglas Farm, od tam pa še nekaj maj kot kilometer hoje do Inverarnana, kamor sva prispela nekaj po 17.00 uri. Ker sva imela nočitev rezervirano v kampu Pine Tress Leisure Park v Tyndrumu, ki je okoli 20 minut vožnje iz Inverarnana, avtobus pa sva zamudila, sva se na recepciji hotela v Inverarnanu pozanimala ali v Tyndrum pelje še kakšen avtobus. Receptorka nama je povedala, da pelje samo ob 19.30 uri, kar pa je bilo za naju prepozno, saj je bila recepcija v kampu odprta samo med 15.00 in 19.00 uro. Poklicala sva v kamp in receptorki razložila težavo, a nama je prijazna receptorka povedala, da bodo imeli recepcijo odprto dokler ne prideva v kamp. Ko sva od receptorke v hotelu v Inverarnanu želela dobiti številko kakšne taxi službe nama je ni želela dati, s pojasnilom, da se pričenja praznovanje jubileja 70 let vladanja kraljice Elizabete II. in da so vsi taxiji zasedeni. 

Glede taxijev je imela receptorka prav, saj je telefon v večini taxi služb zvonil v prazno, v eni pa mi je sicer prijazen možak razložil, da so vsa njihova vozila zasedena. No glede avtobusa pa se je receptorka uštela, saj sem pri pregledu voznega reda na spletu  ugotovil, da avtobus pelje tudi ob 18.30 uri. In res je pripeljal ter naju odpeljal v Tyndrum tako, da sva v kamp prispela deset minut pred zaprtjem recepcije. 

Po namestitvi v lični glamping hiški sva si privoščila dolgo in vročo prho, oprala oblačila ter si pripravila večerjo, tokrat izvrsten dehidriran obrok, riž s piščancem.😂😂😂 

Po večerji sva se skobacala v spalno vrečo in zaspala. 

Tretji dan sva prehodila 26,1 km poti na WHW, skupaj pa 40,7 km.