V zavetju doma nekatere ideje zvenijo čudovito, a ko te ob štirih zjutraj budilka vrže iz tople postelje, se zavedaš, v kaj si se zapletel. Kljub temu sva z Lidijo brez oklevanja spakirala nahrbtnika in se odpeljala do koče Pelizzo v Italiji. Čeprav sva mislila, da bova edina, ki bova na vrhu Matajurja pričakala prve sončne žarke, sva se kar malce uštela. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov, nekateri pohodniki pa so se ravno odpravljali na vrh, spet drugi so šele prihajali. Skratka kar pestro dogajanje za tako zgodnjo uro.
Vzpon z naglavno svetilko ima v trdi temi svoj poseben čar. Tišino noči je prekinjal le veter, a ne tisti rahel, jutranji vetrič, ampak pošten, nepopustljiv gorski veter, ki naju je vso pot opominjal kako pomembno je imeti kvalitetno vetrovko, kapo in rokavice.
Ko sva dosegla kapelico na vrhu Matajurja, se je na vzhodu počasi že začela predstava vzhajajočega sonca in še tako močan veter naju ni mogel odvrniti od spektakla, ki je sledil. Imela sva še toliko časa, da sva se v zavetju kapelice preoblekla in se pogrela z vročim čajem. Potem sva drug poleg drugega stala na vrhu Matajurja in opazovala, kako se je sončna krogla počasi dvignila nad obzorje.
Matajur naju je tokrat sprejel že s pridihom zime, a ravno zato je bil ta sončni vzhod nekaj posebnega.

















Ni komentarjev:
Objavite komentar