Dolomiti so vsekakor vredni obiska, pa naj bo to poleti ali pa pozimi.
Z Lidjio sva se odločila za nekajdnevni smučarsko tekaški dopust v okolici Misurine, kjer tekaških prog, tako za klasično, kot tudi za drsalno tehniko res ne manjka.
Sredino jutro je bilo deževno, a upanje umira zadnje, zato se tudi midva nisva predala in se kljub slabemu vremenu, dobro razpoložena odpeljala proti Dolomitom. A glej ga šmenta, v naselju Kötschach, kjer bi morala zaviti desno in pot nadaljevati v smeri Lienza, sva zavila levo v sosednjo dolino. Ne prav široka, ovinkasta in vzpenjajoča se cesta bi naju sicer ravno tako pripeljala v Dobbiaco, a je dež, ki naju je spremljal vso pot, višje prešel v obilno sneženje tako, da se je sneg vidno nabiral na vozišču. Kljub dobrim zimskim pnevmatikam, na ozki in ovinkasti cest, polni strmih vzponov in spustov ni bilo za tvegati, zato sva se obrnila in se vrnila v Kötschach, ter z vožnjo nadaljevala po dobro poznani poti. Ko sva z malce zamude le prispela v Dobbiaco sva z vožnjo nadaljevala proti Misurini, ki leži na nadmorski višini 1754 m, kjer naju je pričakala meter debela snežna odeja in močno sneženje. Cesta pa je bila vseskozi kopna in normalno prevozna, za kar so bili vsekakor zaslužni marljivi cestni delavci. Iz Misurine je sledilo še dobrih dvajset minut vožnje in prispela sva na najin cilj, v Auronzo di Cadore.
Po nastanitvi v enem od številnih hotelov, sva se nekoliko odpočila, nato pa sva se kljub dežju odpravila na dolg sprehod okoli jezera, poznano tudi kot jezero Santa Caterina.
Zbudila sva se v jasno a dokaj mrzlo jutro, hitro sva pozajtrkovala in se odpeljala v Misurino, kjer so naju pričakali kilometri in kilometri sveže steptanih tekaških prog, tako za drsalno, kot tudi za klasično tehniko. Včerajšnje sneženja pa je poskrbelo za pravo zimsko pravljico, zaradi česar je bil dan skorajda kičast. Dobre tri ure sva se podila po popolnoma brezplačnih tekaških progah, potem pa so se nad nama ponovno pričeli zbirati temni oblaki, zato sva s tekaškim udejstvovanjem končala. Ker pa je bil tudi čas, da kaj toplega dava vase, mislim kosilo, sva se odločila, da se odpeljeva v Cortino d'Ampezzo. Po krajšem sprehodu sva zavila v eno od restavraciji, kjer sva po popolnoma normalni ceni pojedla odlično kosilo, čeprav bi človek, glede na sloves kraja pričakoval močno zasoljene cene. Po kosilu sva se še malo sprehodila ter pri tem naletela na nevsakdanji prizor, na jelena, ki se je sprehajal po mestnih ulicah, pri tem pa se sladkal z vsem, kar mu je prišlo pred gobček, tudi s cvetjem, ki ga je ena od cvetličarn ponujala v prodajo ob bližajočem se dnevu žena. No, na koncu so domačini in pripadnik civilne zaščite jelena le nekako spravili z ulic Cortine in ga najverjetneje odpeljali tja kamor sodi, v gozd.
Po obisku Cortine d'Ampezzo sva se odpeljala še v Dobbiaco, nemški Toblach, kjer sva si ogledala nekaj znamenitosti, kot so denimo Grad Herbst, Baročno župnijsko cerkev in zanimivo pokopališče, z majhnimi grobovi, brez nagrobnih plošč, zgolj s kovinskimi križi. Ker se je dan že počasi prevešal v večer, sva si po ogledu znamenitosti, v bližnji trgovini nakupila še nekaj hrane za večerjo, nato pa sva se odpeljala nazaj v Auronzo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar