Zimski vzpon na Krasji vrh sem pričel pri koritu nad Drežniškimi Ravnami, saj je bila makadamska cesta, ki vodi na planini Zapleč in Zaprikraj, na posameznih odsekih še vedno močno poledenela .
Kljub oblačnemu in hladnemu jutru sem se že po nekaj minutah vzpona po označeni planinski poti dobro ogrel. Do desnega ovinka makadamske ceste, kjer je postavljena tudi oznaka za Krasji vrh je bila pot skorajda kopna, od tu naprej pa je bil na poti sneg. Na razpotju, kjer se levo odcepi pot na Krasji vrh mimo "Kolujev" (betonski podstavki topniških položajev na južnem pobočju Krasjega vrha), desno pa mimo snežne jame, sem zavil levo v smeri "Kolujev". Sicer dobro uhojena pot je bila zaradi nizkih temperatur poledenela, zato sem si na noge nadel dereze, pohodne palice pa zamenjal s cepinom.
Takoj po prihodu iz gozda sem z označene poti zavil desno in se usmeril proti grebenu. Sneg je bil ravno pravšen in dereze so lepo "prijele" tako, da sem se kljub iskanju varnih prehodov, kar hitro vzpenjal. V zadnjem delu sem se na vrh povzpel po snežnem jeziku, kjer pa je bil sneg zaradi sonca že nekoliko zmehčan. Ob prihodu na vrh je vladalo brezvetrje, mir in tišina, nad mano zgolj modro nebo, pod mano pa morje oblakov. Razgled v vse smeri pa božanski. Po vpisu v vpisno knjigo in odtisnjenim žigom v planinski dnevnik sem si poiskal primeren kotiček in kar nekaj časa užival na soncu, ob dobrotah iz nahrbtnika. Dobre pol ure za mano je na vrh prišla skupina pohodnic in pohodnikov, s katerimi sem malo poklepetal, potem pa sem se počasi vrnil na izhodišče.
Za sestop sem izbral pot mimo "Kolujev", ki je bila skorajda kopna, le sem ter tja je bilo potrebno preko kakšnega snežišča, vendar je bil sneg zaradi sonca mehak tako, da s prečenjem težav nisem imel. Več previdnosti pa je bilo potrebno na poti skozi gozd, kjer je kombinacija "ojuženega" snega, suhega listja, korenin in skal poskrbela, da koncentracija vse do korita ni popustila.
Še ena lepa gorniška tura je bila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar