Po rovih na Sveto Goro - 681 m

Deževna nedelja je bila, a naju je vseeno vleklo v naravo, pretegnit noge. Ker je višje snežilo sva razmišljala o nižjih hribih oziroma vzpetinah in kaj kmalu se je porodila ideja za obisk Svete Gore, romarskega središča z Baziliko Marije, Božje Matere, ki se dviga nad Novo Gorico. Ker hrabre spremlja sreča, kot pravi star pregovor, sva jo tudi midva vremensko zelo dobro odnesla, saj je med vožnjo iz Bovca proti Novi Gorici prenehalo deževati. Parkirala sva na parkirišču v bližini gostilne Skalnica, se opremila s čelnima svetilkama in se podala na pot. 

Že po nekaj korakih sva stala pred vhodom v prvo kaverno, s stropa katere je zaradi predhodnega dežja kar pošteno curljalo.  Po izhodu iz kaverne sva po nekajminutni hoji prišla na razgledišče, s katerega se je razprostrl lep pogled na Sabotin, Novo Gorico ter na oba Solkanska mostova.

Za razgledišča sva pot, ki se je pričela nekoliko strmeje vzpenjati, nadaljevala proti Sveti Gori in že kaj kmalu prispela do vhoda v najdaljšo, 260 metrov dolgo kaverno. Ponovno sva prižgala čelni svetilki in vstopila v kaverno, katere strop je bil sprva tako nizek, da sva se skorajda plazila po vseh štirih. V nadaljevanju se je pričela pot strmo vzpenjati, zato so v pomoč nameščene vrv, skobe in debela jeklenica, saj je vzpon po spolzkih in mokrih skalah dokaj zahteven in nevaren za zdrs. Brez večjih težav sva premagala najbolj strm del kaverne ter se po položni poti sprehodila do izhoda, na pobočju nad Grgarjem. Po stezi sva se povzpela na Frančiškov hrib, od tam pa še na Sveto Goro, kjer je močno pihalo, zato sva pot nadaljevala na izhodišče na Skalnici, kjer sva zanimiv in poučen izlet zaključila.