Zgodaj popoldan sem razmišljal, kam bi lahko šel, pa se mi je utrnila misel, da bi lahko z Matajurja opazoval sončni zahod. Kmalu za tem sem se že vozil proti Kobaridu, saj sem si za vzpon na Matajur izbral pot z italijanske srani. Po slabe pol ure vožnje, po bolj ali manj praznih cestah sem prispel do koče " Rifugio Pelizzo", kjer sem parkiral. Le en avtomobil je bil na parkirišču, kar je pomenilo, da pretirane gneče ne bo in res je ni bilo. Ker sem imel pred pričetkom predstave še kar nekaj časa sem od koče nadaljeval levo do začetka Maršinske planine, od tam pa do Doma na Matajure. Tu sem nekaj minut posedel na toplem soncu, nato pa nadaljeval proti vrhu, kjer sta na toplem soncu že posedala dva obiskovalca. Ob prihodu na vrh sem se vpisal v vpisno knjigo ter z Italijanom in Srbkinjo, pravzaprav Vojvodinko izmenjal nekaj besed o lepotah gora in podobno. Na moje veliko začudenje, sta se tik pred pričetkom predstave odločila za sestop tako, da sem na vrhu ostal popolnoma sam.
In predstava se je lahko pričela.
Najprej se je v nežne škrlatne barve obravalo pogorje Krna, Stola in Kanina, meglice proti Padski nišini in Dolomitom pa so iz minuto v minuto spremijale barve, od rumene, pa vse do vijolične. Vso dogajanje pa je popestril še vzhod lune, ki ji do njene polnosti ne manjka več dosti.
Nekajminutna brezplačna predstava je čudovito zaokrožila, ta krasen, zimski dan..
Lepe
OdgovoriIzbrišiHvala
Izbriši