Juliana Trail, 3. etapa od Jesenic do Begunj na Gorenjskem

Po daljšem prisilnem počitku zaradi težav s kolenom, sem nadaljeval s hojo po krožni daljinski pohodniški poti Juliana Trail. Ker mi je do sklenitve kroga okoli Julijskih Alp preostalo le še nekaj "gorenjskih" etap, sem se odločil, da grem kar po vrsti. 

Začel sem s 3. etapo, ki poteka od Jesenic do Begunj na Gorenjskem. Z vlakom, ki je imel tako, kot je pri SŽ že v navadi tudi tokrat zamudo, sem se z Mosta na Soči odpeljal na Jesenice. Z železniške postaje sem se ob glavni cesti napotil do nadhoda čez železniško progo, jo prečil in prispel do Stare Save, kjer se etapa tudi uradno prične. Od tu naprej sem sledil smerokazom, pa tudi aplikacija mi je prišla še kako prav. Skozi novejši del Jesenic me je pot vodila mimo kipa železarja, nato pa po sprehajalni poti do Slovenskega Javornika in naprej do Lipc ter Blejske Dobrave. Do Blejske Dobrave sem hodil večinoma po pločnikih in lokalni cesti, od tu naprej pa je bila pot stopalom precej bolj prijazna, saj me je  proti jezu HE Moste vodila čez Dobravško polje. Po prečkanju jezu sem bil spet na asfaltni cesti, ki me je pripeljala do glavne ceste Radovljica - Jesenice, katero sem prečkal in po lokalni cesti skozi vas Moste nadaljeval vse do Žirovnice. V Žirovnici sem si na hitro ogledal rojstno hišo Matije Čopa, se pri bližnjem koritu oskrbel s svežo vodo, nato pa pot nadaljeval do vasi Breznica, kjer sem si pri znamenitem čebelnjaku Antona Janše privoščil nekoliko daljši počitek za malico. Po malici sem s hojo nadaljeval po Poti kulturne dediščine Žirovnica, vse do vasi Doslovče, kjer sem si ogledal rojstno hišo Frana Saleškega Finžgarja. Pot sem nato nadaljeval preko pašnikov nad vasjo Smokuč do razpotja, kjer je nekdo iz ljubega dolgčasa polomil smerokaze, da bi se mu roka posušila, kjer sem zavil levo in se pričel strmo vzpenjati proti Sankaški koči. Puf, puf, strmo v hrib, kar je posledica padca kondicije zaradi mirovanja, a se nisem dal in le prisopihal do zaprte planinske koče. Vztrajnost je bila nagrajena z lepim razgledom, ki je segel vse do Blejskega jezera, z znamenitim, kot poje narodna zabavna viža: "otočkom sredi jezera, gori pa cerkvica..." 

Od koče sem se po gozdni cesti sprehodil do cerkvice sv. Petra nad Begunjami, od tam pa po taki imenovani Petrovi poti, strmo navzdol, vse do Begunj na Gorenjskem oziroma do znamenite Avsenikove gostilne Pri Jožovcu. 

Po krajšem počitku sem se po bližnjicah čez polja in travnike odpravil v Lesce, kjer sem imel v tamkajšnjem hostlu rezervirano nočitev. Po toplem sprejemu prijazne receptorke in nastanitvi, sem si privoščil osvežilno prho, nato pa sem se odpravil na lov za večerjo. V bližnjem nakupovalnem centru sem si za večerjo omislil pica burek, špansko pikantno salamo ter najbolj znano, sicer ne ravno zdravo gazirano pijačo z okusom limone. Po skorajda 30-ih prehojenih kilometrih je tudi takšna večerja dopustna, mar ne?  

Vreme je kljub deževnemu maju zdržalo, a me je k nočnemu počitku pospremila močna nevihta, ki je razblinila še zadnje upe glede 4. etape, od Begunj na Gorenjskem do Bleda, ki sem jo nameraval prehoditi naslednji dan. 

Naslednje jutro, bilo je oblačno in dokaj hladno, sem le še spakiral nahrbtnik, si v eni od pekarn v Lescah privoščil zajtrk, nato pa sem se z vlakom odpeljal do Mosta na Soči, od tam pa domov. 

Nadaljevanje sledi....

Rilkejeva pešpot

Na današnjem izletu smo z Lidijo in njenim sinom Lukom raziskovali Rilkejevo pešpot, ki je speljana ob robu visokih pečin, nad Sesljanskim zalivom. 

Pot je bila odprta leta 1987 in je del naravnega rezervata Devinske stene. Nezahtevna pot je dolga okoli 2 kilometra, poteka pa od Sesljana do Devina. S poti so čudoviti razgledi na mesto Trst, grad Devin in seveda na morje. Mi smo pot pričeli v Sesljanu in se skorajda na vsaki razgledni točki malce ustavili in uživali v razgledu. Zlezli smo tudi v enega od podzemnih bunkerjev, ki jih je bilo poleg opazovalnic, v I. svetovni vojni na tem delu kar veliko, saj so igrali pomembno vlogo pri nadzoru ladijskega prometa v Tržaškem zalivu. 

Ob prihodu v Devin smo si hoteli privoščiti kavico, a je bil bližnji lokal nabito poln, zato smo se odločili, da se odpravimo nazaj v Sesljan. Med povratkom smo si na enem od razgledišč privoščili še malico iz nahrbtnika, ki nam je ob čudovitem razgledu na Tržaški zaliv še kako teknila. 

Kljub slabši vremenski napovedi smo imeli sončen, skorajda poletni dan, saj se je vreme "sfižilo" šele, ko smo se že vozili proti domu. 

Za piko na "I" nedeljskemu izletu, smo šli pa še na okusno nedeljsko kosilo v Ošterijo Žogica v Solkanu. 

Poldanovec - 1299 m

Tokrat smo se z Lidijo in našo psičko Elly podali na Poldanovec, 1299 metrov visok razgledni vrh, ki se nahaja v Govcih, na severnem robu Trnovske planote. Govce so prepadna pobočja, ki se strmo spuščajo proti dolini Gorenje Trebuše.

Za izhodišče smo si izbrali Lokve, do koder smo se pripeljali iz smeri Most na Soči. Najprej smo načrtovali vzpon iz zaselka Lazna, a nam je prijazna domačinka vzpon po tej poti odsvetovala, saj je že tako dokaj zahtevna pot, zaradi preteklih vremenskih ujm pošteno načeta in polna podrtega drevja. Dobronamerni nasvet oziroma opozorilo smo seveda upoštevali in se vrnili na izhodišče na Lokve, kjer smo malo poklepetali z domačinoma, ki sta nas opozorila, da naj bomo kar glasni, saj se tod radi potikajo kosmatinci, ki slišijo na ime medo. Kar nekaj časa smo hodili po široki, lepo vzdrževani gozdni cesti, ki se je počasi vzpenjala, speljana pa je okoli globoke Mojske drage. Ko smo prispeli do križišča, kjer je postavljena tabla z orisom poti, pa tudi klopca in informativna tabla o glažutarstvu v Trnovskem gozdu, smo se odločili za desno pot, ki je nekoliko daljša. V nadaljevanju nas je udobna gozdna cesta pripeljala do mesta, kjer se v desno odcepi strma steza, ki vodi na vrh Poldanovca. Na odcep nas opozarja že nekoliko zbledel napis na skali, pa tudi smerokaz, ki je bil glede na izgled postavljen nedolgo nazaj. Po okoli petnajst minutnem, dokaj strmem vzponu smo dosegli vrh Poldanovca, od koder smo uživali v razgledu na Idrijsko, Cerkljansko in Škofjeloško hribovje ter na Julijske Alpe, s Triglavom v glavni vlogi, pa tudi Krn ni prav dosti zaostajal. 

Po malici in krajšem počitku smo opravili še vpis v vpisno knjigo, odtisnili žig v planinski dnevnik, nato pa smo se po poti vzpona vrnili na izhodišče. 

Domov smo se vrnili preko Trnovega in Solkana, kjer smo si v znani "oštariji" privoščili še odlično nedeljsko kosilo in dan je bil popoln.