sreda, 12. oktober 2016

Planina Stador - Kobilja glava - Planina Lom

Na Kobiljo glavo sem nameraval že pred dnevi, vendar je bilo takrat vreme bolj klavrno, zato sem pohod prestavil na dan, ki bo vremensko bolj primeren, da ne rečem prijazen.

In današnji dan res ne bi mogel biti bolj primeren, kot je bil.  

Zjutraj, ravno se je dobro zdanilo, sem se iz meglene doline odpeljal na Planino Stador. Mrzlo jutro je sicer narekovalo uporabo kape in rokavic, a že po nekaj minutah sem ugotovil, da se bo potrebno sleči, zato so ob prihodu na Šprinco, bunda, kapa in rokavice že romali v nahrbtnik. Višje kot sem bil, bolj toplo je postajalo, pa ne zaradi hoje, temveč zaradi temperaturnega obrata oziroma inverzije. Po slabi uri zem že stal na vrhu Kobilje glave. Krasno vreme, čudoviti razgledi in popolnoma sam.. 

Ko sem vse do potankosti fotograsko zadokumentiral, sem se po grebenu napotil proti Planini Lom.
Pot po grebenu je sicer nekoliko zaraščena a ji ni težko slediti, dočim je pot s Planine Stador na Kobiljo glavo vzorno očiščena, za kar so zaslužni pridni tolminsko markacisti.

Ob sestopu na Planino Lom sem se po cesti vrnil na Planino Stador. 

Ena taka, bolj kratka, za dušo privezat 


Mrzlo jutro na Planini Stador

Koča na Planini Stador

Mengore - otoček sredi meglenega morja


Mengore

Možic na Šprinci, ma kaj možic, cel možakar
 
Na Šprinci - pogled proti Tolminskim goram

Zmrznjeno

Vrh Kobilje glave

Razgled

Razgled

Res so lepe te naše gore

Razgled

Utrinek z vrha

Meglice

Proti Krnu

Veriga Tolminskih gora

Na grebenu proti Planini Lom - pogled proti Tolminskim goram

Na grebenu proti Planini Lom - pogled proti Krnu

V jesenske barve odeta

Utrinek s poti proti Planini Lom

Utrinek s poti

Pogled na Planino Lom

Planina Lom

Na Planini Lom

ponedeljek, 26. september 2016

Porezen - 1630 m

Danes dopoldan sva s kolegom Bogdanom "skočila na Porezen.

Za izhodišče vzpona sva si izbrala Petrovo Brdo, ker nama je pač najbliže. Parkirala sva nekoliko višje ob cesti, ter pot nadaljevala kar malo po svoje, po široki gozdni cesti, ki pa se je kmalu končala. 

Ker smerokazov ali markacij, ki bi naju usmerile na pot proti vrhu Porezna nisva nikjer opazila, sva  jo ubrala ob robu travnika ponovno v gozd, kjer sva opazila blatno, od živine shojeno stezico. Če ni druge bo tudi ta dobra sva si rekla in še prav sva imela. Stezica se je nekoliko všje v gozdu priključila markirani pešpoti, po kateri sva pot nadaljevala proti vrhu. Po slabi uri hoje naju je pot, ki je postajala vse bolj blatana in spolzka pripeljala iz gozda, kjer so se nama odprli prvi razgledi na, jaz jim pravim Tolminske gore, Julijske Alpe....

Sledilo je le še nekaj minut lahkotne hoje, po glavnem, razglednem grebenu in že sva stala na vrhu,  s soncem obsijanega Porezna.

Kar nekaj časa sva popolnoma sama uživala na toplem soncu  ter v razgledih, ki so bili kljub nekoliko mrčastemu ozračju prav veličastni. 

Na izhodišče sva se vrnila po poti vzpona. Lepo jesensko dopoldne na najvišjem vrhu Cerkljanskega hribovja.


Prvi razgledi, ko sva stopila iz gozda

Triglav je pokukal izza oblakov

Razgled s poti proti Črni prsti ter Tolminskim goram

S plodovi, bogado obložena jerebika

Ob poti na Porezen

Pot po razglednem grebenu

Proti Triglavu sem se zazrl

Pri koči, ki je bila žal zaprta

Tik pod vrhom Porezna

Spomenik padlim v NOB

Razgled z vrha na Cerkljansko


Razgled z vrha proti Črni prsti, Julijskim Alpam,Tolminskim goram...

Razgled na Baško grapo, Matajur, Tolminske gore...

Na vrhu Porezna

Spomenik, še z drugega zornega kota




sobota, 10. september 2016