Skoraj štiri leta je minilo od zadnjega obiska te razgledne, 1562 metrov visoke gore, ki se nahaja v osrčju Julijskih Alp.
Zjutraj sem se preko Predela odpeljal v Kranjsko Goro, od tam pa do Koče na Gozdu, ki se nahaja ob cesti na Vršič. Na parkirišču sta bila zgolj dva avtomobila, dan pa več kot primeren za obisk gora. S parkirišča sem se po cesti vrnil nekaj sto metrov nižje, kjer sem pri smerokazih za Erjavčevo in Tonkino kočo zavil levo v gozd. Po neoznačeni, a lahko sledljivi poti sem se slabo uro vzpenjal proti sedlu med Kumlehovo glavo in Visokim Mavrincem. Občasno nekoliko strmejša pot je bila na posameznih odsekih blatna in spolzka, kar pa mi ni povzročalo večjih preglavic. Vse do sedla prav veliko razgleda ni bilo, saj pot ves čas poteka skozi gozd, kar pa v poletnih mesecih niti ni tako slabo. Na sedlu sem nadaljeval desno in v nekaj minutah dosegel vrh, kjer je postavljen lesen križ z vpisno skrinjico. Po vpisu v vpisno knjigo sem sedel na klopco in užival v razgledu na dolino Krnice, Prisank, Mojstrovke, na greben Robičja, Škrlatico, Razor, pa tudi Kranjsk Gora, jezero Jasna in Koča na Gozdu se lepo vidijo. Kljub temu, da je bilo iz smeri Kumlehove glave slišati govorjenje in smeh ter pasji lajež, sem na vrhu ostal sam, kar pa me sploh ni motilo. Po slabi uri čistega užitka sem se po poti vzpona vrnil na parkirišče pri Koči na Gozdu.
Kljub temu, da vzpon na Visoki Mavrinc ni niti časovno, niti tehnično zahteven je pa primeren za nabiranje oziroma ohranjanje fizične kondicije, hkrati pa nas nagradi z izjemnim razgledom na okoliške vrhove.
Še se vrnem...👍👍👍
Ni komentarjev:
Objavite komentar