Po nekajdnevni, nadležni virozi, sem se moral nadihati svežega zraka. Kljub temu, da sem bil službe prost, sem imel časa le za eno krajšo..., "turco" mislim, pa še to v bližnji okolici. Nekdo pač mora skuhat, da tisti, ki so v službi ob prihodu domov ne ostanejo lačni.
Odločil sem se, da se po mulatjeri, del katere se lepo vidi s ceste Žaga - Srpenica podam proti Polovniku. Jutro je bilo jasno, a dokaj mrzlo, saj je termometer kazal pet stopinj pod ničlo. Ker je bila cesta do vasi Log Čezsoški ponovno razkopana, sem bil primoran parkirati pri hotelu Boka, zaradi česar se mi je pot nekoliko podaljšala. V Logu Čezsoškem sem po poti AAT (Alpe Adria Trail) nadaljeval v smeri Srpenice in po okoli petnajstih minutah hoje prišel do neoznačenega odcepa, kjer je potrebno široko makadamsko pot zapustiti in zaviti levo v breg. Na srečo je odcep označen s kamnitim možicem, ki sem ga tudi sam nekoliko dogradil. Sprva se steza strmo vzpne, a se že po nekaj minutah nadaljnje hoje položi, nekoliko višje pa se spremeni v udobno mulatjero, ki se zmerno vzpenja. Kar dobro uro, prečim v desno in bolj ko se vzpenjam, topleje postaja, zato vetrovka kaj kmalu roma v nahrbtnik. Malo po odprtem, pa malo po gozdu in ko desno pod seboj uzrem vas Srpenica tudi mulatjera naredi ovinek in zavije v levo. Za ovinkom se skriva opuščena planina, obdana z dobro ohranjenim "kamen na kamen" suhozidom, krasi pa jo tudi s pločevino krit, kamnit senik, ki pa ga že dodobra prerašča grmovje.
Po ogledu opuščene planine, sem po mulatjeri, ki je sprva speljana pod skalnimi stenami, višje pa spet preide v gozd, kar dolgo nadaljeval proti levi. Večkrat sem se moral preizkusiti v "oviratlonu" saj je bilo višje na poti kar nekaj podrtega drevja, a sem vse ovira uspešno premagal. V gozdu se je mulatjera vedno bolj izgubljala in vse bolj postajala stezica. Ker prav posebno navdihujočih razgledov v gozdu ni bilo, sem se odločil, da se vrnem nazaj na izhodišče, pa tudi ura je že priganjala k pripravi kosila.
Ko bo časa več, nadaljevanje vsekakor sledi...
