Kobilnik - 688 m

Kobilnik je 688 metrov visok vrh, ki se dviga nad zaselkom Zadlaz - Čadrg v občini Tolmin. Na vrhu, s katerega je lep razgled na verigo Tolminskih (Spodnjih Bohinjskih) gora ter na Tolminsko kotlino je postavljen lep križ, vrh pa premore tudi vpisno skrinjico, ki pa je žal brez žiga. 

Avto sem parkiral pri gostilni v Zatolminu ter se napotil proti Tolminskim koritom, ki so letos dobila nov vstopni objekt. Glede na to, da se Tolminska korita nahajajo na nadmorski višini 180 metrov, je do vrha Kobilnika potrebno premagati nekaj več kot 500 višinskih metrov, sorazmerno strmega vzpona. V nadaljevanju me je pot oziroma lokalna cesta vodila preko Hudičevega mostu, ki se pne 60 metrov visoko nad reko Tolminko, vse do Zadlaške (Dantejeve) jame, ki je dolga 1140 metrov, globoka pa 41 metrov. Po pripovedovanju naj bi v začetku 14. stoletja patriarh Pagano della Torre, v Tolminu gostil italijanskega pesnika in filozofa Danteja Alighierija. Ob tej priložnosti je Dante obiskal Zadlaško jamo ter v divjem okolju našel navdih za Pekel v svoji pesnitvi Božanska komedija. Zaradi slednjega je jama dobila svoje drugo ime, to je Dantejeva jama. 

Pri Zadlaški jami sem stopil na označeno gozdno stezo, po kateri sem se vzpenjal do vasice Zadlaz - Čadrg. V vasi, pri letnem vrtu Pr' Jakču, me je smerokaz ponovno usmeril na sorazmerno strmo gozdno stezo, po kateri sem se v ključih vzpenjal proti vrhu Kobilnika. Med vzponom sta me na pravilno pot dvakrat opozorila lesena smerokaza s križem, na krajšem odseku poti pa je v pomoč in varnejši korak nameščena tudi jeklenica. 

Po slabih dveh urah hoje sem prispel na vetroven vrh Kobilnika, kjer sem se malo okrepčal, naredil nekaj posnetkov za spomin, nato pa sem se odpravil nazaj v dolino. Da ne bi bil izlet preveč enoličen, sem del poti do izhodišča v Zatolminu opravil kar po lokalni cesti, po kateri le vsake "svete cajte" pripelje kakšen avto. 

Po končani turi sem v Tolminu popil še kavo in mineralno vodo, nato pa sem se odpeljal domov v Bovec.

Kljub močnemu severnemu vetru, ki nam v Posočju že kar nekaj dni dela sive lase je bila tura kar lepa.

Nov vstopni objekt v Tolminskih koritih

Pogled na sotočje Zadlaščice in Tolminke v Tolminskih koritih 

Hudičev most

60 metrov globok pogled v korita reke Tolminke s Hudičevega mostu 

"Kaskaderja" sta napenjala zaščitne mreže

Pogled nazaj, na krajši predor

Šopek ob poti

Pogled s ceste proti Tolminu 

Pred vhodom v Zadlaško (Dantejevo) jamo stoji lesen kip "Duge babe", starodavne prebivalke jame, ki je po ljudskem izročilu skrbela, da nepoklican človek ni prišel v ta svet

Vhod v Zadlaško (Dantejevo jamo)

Informativna tabla pri jami

Začetek gozdne steze 

Kapelica ob poti

Po prečenju lokalne ceste pridemo do naslednjega razpotja

Šopek spominčic

Pod vasico Zadlaz - Čadrg se odpre pogled na Rdeči Rob

Dva oslička, z mano vred smo bili pa kar trije😂😂 

Vasica Zadlaz - Čadrg, letni vrt Pr' Jakču

Desno v gozd me usmerita smerokaza

Tudi dva taka smerokaza nam kažeta pravo pot na Kobilnik 

Kratek del poti, opremljen z jeklenico

Na vrhu Kobilnika - 688 mnm

Lep križ z vpisno skrinjico

Razgled na verigo Tolminskih (Spodnjih Bohinjskih) gora 

Razgled na Tolminsko kotlino

Za konec pa še "sebek"😆😆😆😆

Laghetto Val Polaga - 1221 m

Čeprav sem se na Matajur povzpel že ničkolikokrat, pa se mi do nedavnega še sanjalo ni, da ta mejna gora premore tudi jezerce.

Jezerce se nahaja v dolini Val Polaga, oziroma "Paluoga", kot ji v lokalnem narečju pravijo domačini, le kilometer stran od Idrske planine, ki leži na vzhodnih pobočjih Matajurja pod Mrzlim vrhom (1358 m).   

No, pa da vidim to lepoto sem si rekel in se odpeljal do vasi Mašera/Masseris, ki se nahaja le streljaj za slovensko-italijansko mejo. Avto sem parkiral pri cerkvi in se odpravil proti koncu vasi, kjer se za muzejem Matajur prične pot CAI 736a, ki vodi v dolino Val Polaga. Pot se je pričela že takoj dokaj strmo vzpenjati po stari mulatjeri in me skozi mešani gozd in značilno zakraselo pokrajino pripeljala do križišča poti CAI 736a in CAI 736, ki vodi na Matajur. Ker na razpotju ni bilo nobenih smerokazov za jezerce, mobilnega signala pa tudi ni bilo, sem se odločil prečiti gozdno cesto in nadaljevati po markirani poti, ki vodi na vrh Matajurja. Pešpot me je višje pripeljala na gozdno cesto, po kateri sem prišel do naslednjega razpotja, kjer se pot za vrh Matajurja odcepi levo, tu pa sem uzrl tudi ročno izdelane, a že dokaj "utrujene" smerokaze za jezerce. Ko sem prispel do večje jase v dolini Val Polaga, ki jo je še vedno prekrivala snežna odeja, sem zavil desno in v nekaj minutah prišel do zaledenelega jezerca. Jezerce napaja bližnji izvir, ki ga domačini imenujejo "Ta par pačaliče" (blizu ribnika). Ime izvira iz "pačal", kar pomeni tolmun in ga trenutno napaja izvir po imenu "Pacadove" /Pazadove (Vir: https://www.turismofvg.it/en/val-polaga). Čudovita pokrajina in neizmerna tišina, ki jo je prekinjalo le veselo ptičje žvrgolenje. Sonce je prijetno grelo, zato sem se skoraj uro zadržal na lesenem "pomolčku" in si "polnil baterije." 

Ob prihodu sem v bližini jezerca opazil ročno izdelane smerokaze za Pot miru in vas Mašera, zato sem se odločil, da na izhodišče sestopim po krožni poti. A glej ga zlomka, pri sestopu sem bodisi zgrešil odcep, ali pa smerokaza za vas Mašera sploh ni bilo in končal v vasi Čeplešišče/Cepletischis, od koder sem se moral po cesti, vrniti do vasi Mašera, kjer sem imel parkiran avto. To je turo podaljšalo za dobre pol ure (3 kilometre) a se zaradi tega nisem prav nič sekiral. 

Lep izlet, okoli 5 ur hoje in nekaj manj kot 500 višinskim metrov vzpona. Ponovim spomladi ali pa zgodaj poleti, ko bo dolina Val Polaga zelena, travniki pa posuti s pisanim cvetjem.   

Začetek poti CAI 736a, v vasi Mašera

Šopek trobentic ob poti

Pohodnikom za mano sem nastavil kamnit💗za SREČO!

Pot k jezercu

Naravno okno, ali pa vrata, kakor za koga😆

Pot k jezercu - značilna zakrasela pokrajina Matajurja

Ob koncu poti 736a se odpre tudi nekaj razgleda

Razpotje, levo vrh Matajurja, naravnost jezerce v dolini Val Polaga

Ročno izdelan smerokaz, ki ga je zob časa že nekoliko načel

Dolina Val Polaga/Paluoga

Jezerce Val Polaga

Jezerce Val Polaga

Jezerce Val Polaga

Jezerce Val Polaga

Jezerce Val Polaga

"Polnjenje baterij"😃😃😃

Hudourniški potok v vasi Čeplešišče

   

V belo odet Matajur - 1642 m

Ob devetih dopoldan je bilo v Bovcu sončno, modro nebo pa brez slehernega oblačka. Super zimska tura bo sem si rekel, ko sem pripravljal nahrbtnik, saj sem se odločil, da po nedavnem sneženju obiščem Matajur. 

Za izhodišče sem izbral vas Matajur/Montemaggiore (Italija), od koder je do vrha okoli dve uri hoje, v zimskih razmerah pa še nekoliko več. Že med vožnjo na izhodišče sem opazoval, kako se iz smeri jugo-zahoda proti Matajurju pomika obsežen pas megle in oblakov, kar mi je dalo slutiti, da prav veliko sonca, na tej turi zagotovo ne bom deležen. Že pred prihodom na izhodišče so sonce prekrili oblaki, zato sem se po cesti, ki vodi do koče Pelizzo odpeljal še dva ovinka višje, kar mi je sam vzpon skrajšalo za okoli petnajst minut.

Omembe vredna snežna odeja se je pričela pri sami koči Pelizzo, a je bila gaz na vrh že narejena, tako da težav z gaženjem ni bilo. Je bila pa pot na senčnih predelih kar močno poledenela zato sem si za varnejši korak pri sestopu nadel mini dereze. Vremensko malo mešano bi rekel, od sonca, oblakov, goste megle, pa vse do mrzlega vetra, zima v gorah pač.. Obiska bolj malo, en pohodnik, no z mano vred dva pohodnika in dva turna smučarja. Nič narobe, v miru in tišini ter v objemu beline sem počakal toliko časa, da se me je narava usmilila in mi naklonila nekaj trenutkov, da sem lahko posnel nekaj fotografij. Kmalu za tem, se je Matajur ponovno zavil v meglo in tako je ostalo vse do povratka na izhodišče. A med vožnjo proti domu sem ob cesti uzrl zvončke, znanilce pomladi, ki se jih vsako leto vedno znova razveselimo. 

Kako naj zaključim? Lepa zimska tura, čeprav z nekoliko okrnjenimi razgledi...😊😊