sreda, 6. marec 2024

Smučarsko tekaški dopust v Dolomitih

Dolomiti so vsekakor vredni obiska, pa naj bo to poleti ali pa pozimi.

Z Lidjio sva se odločila za nekajdnevni smučarsko tekaški dopust v okolici Misurine, kjer tekaških prog, tako za klasično, kot tudi za drsalno tehniko res ne manjka.  

Sredino jutro je bilo deževno, a upanje umira zadnje, zato se tudi midva nisva predala in se kljub slabemu vremenu, dobro razpoložena odpeljala proti Dolomitom. A glej ga šmenta, v naselju Kötschach, kjer bi morala zaviti desno in pot nadaljevati v smeri Lienza, sva zavila levo v sosednjo dolino. Ne prav široka, ovinkasta in vzpenjajoča se cesta bi naju sicer ravno tako pripeljala v Dobbiaco, a je dež, ki naju je spremljal vso pot, višje prešel v obilno sneženje tako, da se je sneg vidno nabiral na vozišču. Kljub dobrim zimskim pnevmatikam, na ozki in ovinkasti cest, polni strmih vzponov in spustov ni bilo za tvegati, zato sva se obrnila in se vrnila v Kötschach, ter z vožnjo nadaljevala po dobro poznani poti. Ko sva z malce zamude le prispela v Dobbiaco sva z vožnjo nadaljevala proti Misurini, ki leži na nadmorski višini 1754 m, kjer naju je pričakala meter debela snežna odeja in močno sneženje. Cesta pa je bila vseskozi kopna in normalno prevozna, za kar so bili vsekakor zaslužni marljivi cestni delavci. Iz Misurine je sledilo še dobrih dvajset minut vožnje in prispela sva na najin cilj, v Auronzo di Cadore. 

Po nastanitvi v enem od številnih hotelov, sva se nekoliko odpočila, nato pa sva se kljub dežju odpravila na dolg sprehod okoli jezera, poznano tudi kot jezero Santa Caterina. 






Po končanem sprehodu, ki naju je pošteno "zlakotnil" sva si želela privoščiti pošten obrok, a večina restavracij, picerij in špageterij je bilo na najino veliko začudenje zaprtih. Končno sva le našla lokal, kjer sva si lahko naročila vsaj hamburger, natakarica pa nama je povedala, da je v času t.i. "mrtve sezone" večina lokalov zaprtih, tisti pa ki obratujejo, pričnejo s strežbo hrane šele po 18.30 uri. Dobro vedeti za prihodnje... Po večerji, če hamburgerju sploh lahko tako rečem, sva se vrnila v hotel in legla k počitku, saj naju je čakal naporen dan. 

Zbudila sva se v jasno a dokaj mrzlo jutro, hitro sva pozajtrkovala in se odpeljala  v Misurino, kjer so naju pričakali kilometri in kilometri sveže steptanih tekaških prog, tako za drsalno, kot tudi za klasično tehniko. Včerajšnje sneženja pa je poskrbelo za pravo zimsko pravljico, zaradi česar je bil dan skorajda kičast. Dobre tri ure sva se podila po popolnoma brezplačnih tekaških progah, potem pa so se nad nama ponovno pričeli zbirati temni oblaki, zato sva s tekaškim udejstvovanjem končala. Ker pa je bil tudi čas, da kaj toplega dava vase, mislim kosilo, sva se odločila, da se odpeljeva v Cortino d'Ampezzo. Po krajšem sprehodu sva zavila v eno od restavraciji, kjer sva po popolnoma normalni ceni pojedla odlično kosilo, čeprav bi človek, glede na sloves kraja pričakoval močno zasoljene cene. Po kosilu sva se še malo sprehodila ter pri tem naletela na nevsakdanji prizor, na jelena, ki se je sprehajal po mestnih ulicah, pri tem pa se sladkal z vsem, kar mu je prišlo pred gobček, tudi s cvetjem, ki ga je ena od cvetličarn  ponujala v prodajo ob bližajočem se dnevu žena. No, na koncu so domačini in pripadnik civilne zaščite jelena le nekako spravili z ulic Cortine in ga najverjetneje odpeljali tja kamor sodi, v gozd. 
















Po obisku Cortine d'Ampezzo sva se odpeljala še v Dobbiaco, nemški Toblach, kjer sva si ogledala nekaj znamenitosti, kot so denimo Grad Herbst, Baročno župnijsko cerkev in zanimivo pokopališče, z majhnimi grobovi, brez nagrobnih plošč, zgolj s kovinskimi križi. Ker se je dan že počasi prevešal v večer, sva si po ogledu znamenitosti, v bližnji trgovini nakupila še nekaj hrane za večerjo, nato pa sva se odpeljala nazaj v Auronzo. 





Zadnji dan najinega mini dopusta sva se ponovno prebudila v deževno jutro. Ker nama je bilo kaj kmalu jasno, da se vreme ne bo popravilo sva se odločila, da se po zajtrku odpeljeva proti domu. Na poti domov sva se ustavila še v Misurini, kjer sva nakupila nekaj spominkov za sorodnike in prijatelje, v Dobbiacu pa sva si na hitro ogledala še smučarsko tekaški center "Nordic Arena Dobbiaco", kjer vsako leto priredijo tekmo tekaškega svetovnega pokala. Po ogledu slednjega pa sva se zares odpeljala proti domu, saj se je vreme slabšalo, saj pričelo celo snežiti. Med potjo sva se ustavila še v tovarni napolitank Loacker v bližini Silliana v Avstriji, kjer sva se oborožila še z napolitankami, popila kavico, nato pa z vožnjo nadaljevala proti domu. 



Med vožnjo proti domu je sneženje prešlo v dež in vse je bilo tako, kot pred tremi dnevi. Kljub temu pa sva se imela super, zato se v Dolomite kmalu spet vrneva.

                                                  

                                     

sreda, 14. februar 2024

Dobrač - 2166 m

Na pepelnično sredo, letos tudi na praznik zaljubljencev, sem imel pa športni dan, saj sem se z malico v nahrbtniku povzpel na Dobrač. 

Preko Predela sem se odpeljal do Beljaka, nato pa po kopni Beljaški alpski cesti do zgornjega parkirišča, ki je bilo, kljub sredini tedna, že kar lepo zasedeno. Ker je prejšnje dni snežilo, je bilo na novo zasneženi in steptani cesti veliko sankačev, turnih smučarjev, pa tudi takih, kot sem sam, ki prisegamo na dober, zimski gojzar. Srečal sem tudi par, ki se je proti vrhu podal s krpljami, čeprav prav veliko koristi od njih, na steptanem snegu verjetno nista imela. Sicer pa vsak po svoje...

Prijetno toplo je bilo, proti vrhu pa je sem ter tja potegnil hladen veter, ki nas je spomnil, da smo komaj sredi februarja. Ob prihodu k oddajniku, sem se najprej povzpel do nemške cerkvice, ki stoji na vzhodnem vrhu in velja za najvišje ležečo cerkev v Alpah, pa tudi v Evropi. Ko sem se z vzhodnega vrha napotil proti zahodnemu, kjer stoji križ in slovenska cerkev, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju, pa sem kmalu ugotovil, da je sprehod po grebenu, milo rečeno nespametno početje. Hoja po napihan snegu na grebenu, se namreč kaj hitro lahko konča z zdrsom, ki bil najbrž usoden. Ker bi rad še nekaj časa hodil v gore in užival življenje, sem ostal lepo na varnem, pa tudi razgled je bil ravno takšen, kot deset metrov naprej.  

Ko sem se naužil razgleda na Julijska Alpe, Karavanke, Karnijske Alpe, pa na Koroško in še bi lahko našteval, sem sestopil do koče Ludvig - Walter, v bližini katere stoji dobrih 160 metrov visok TV stolp, kjer sem si privoščil malico. Poleg energijske ploščice je bil na meniju še krof, ki ga nisem uspel "zmazati" za pusta hrusta. Ker so se kaj kmalu na malico povabile tudi planinske kavke, mi ni preostalo drugega, kot da smo si krof pravično razdelili. 

Ker se je dan že prevešal v popoldan, sem se napotil nazaj na izhodišče, od koder sem se odpeljal proti domu. Ker je bil ravno praznik zaljubljencev sem se ustavil še v Podkloštru (Arnoldsteinu), kjer sem za mojo drago kupil majceno, sladko pozornost.

Lep dan je bil...

























torek, 23. januar 2024

Po mulatjeri proti Velikemu Polovniku - 1471 m

Po nekajdnevni, nadležni virozi, sem se moral nadihati svežega zraka. Kljub temu, da sem bil službe prost, sem imel časa le za eno krajšo..., "turco" mislim, pa še to v bližnji okolici. Nekdo pač mora skuhat, da tisti, ki so v službi ob prihodu domov ne ostanejo lačni.   

Odločil sem se, da se po mulatjeri, del katere se lepo vidi s ceste Žaga - Srpenica podam proti Polovniku. Jutro je bilo jasno, a dokaj mrzlo, saj je termometer kazal pet stopinj pod ničlo. Ker je bila cesta do vasi Log Čezsoški ponovno razkopana, sem bil primoran parkirati pri hotelu Boka, zaradi česar se mi je pot nekoliko podaljšala. V Logu Čezsoškem sem po poti AAT (Alpe Adria Trail) nadaljeval v smeri Srpenice in po okoli petnajstih minutah hoje prišel do neoznačenega odcepa, kjer je potrebno široko makadamsko pot zapustiti in zaviti levo v breg. Na srečo je odcep označen s kamnitim možicem, ki sem ga tudi sam nekoliko dogradil. Sprva se steza strmo vzpne, a se že po nekaj minutah nadaljnje hoje položi, nekoliko višje pa se spremeni v udobno mulatjero, ki se zmerno vzpenja. Kar dobro uro, prečim v desno in bolj ko se vzpenjam, topleje postaja, zato vetrovka kaj kmalu roma v nahrbtnik. Malo po odprtem, pa malo po gozdu in ko desno pod seboj uzrem vas Srpenica tudi mulatjera naredi ovinek in zavije v levo. Za ovinkom se skriva opuščena planina, obdana z dobro ohranjenim "kamen na kamen" suhozidom, krasi pa jo tudi s pločevino krit, kamnit senik, ki pa ga že dodobra prerašča grmovje. 

Po ogledu opuščene planine, sem po mulatjeri, ki je sprva speljana pod skalnimi stenami, višje pa spet preide v gozd, kar dolgo nadaljeval proti levi. Večkrat sem se moral preizkusiti v "oviratlonu" saj je bilo višje na poti kar nekaj podrtega drevja, a sem vse ovira uspešno premagal. V gozdu se je mulatjera vedno bolj izgubljala in vse bolj postajala stezica. Ker prav posebno navdihujočih razgledov v gozdu ni bilo, sem se odločil, da se vrnem nazaj na izhodišče, pa tudi ura je že priganjala k pripravi kosila. 

Ko bo časa več, nadaljevanje vsekakor sledi...