sobota, 28. marec 2020

Pomladni dan v Kaninskem pogorju

Zaradi zajezitve širjenja epidemije koronavirusa, že kar nekaj časa ostajamo doma ter omejujemo socialne stike. A ker sprehod v naravi dobro dene tako telesu, kot udi umu, seveda ob upoštevanju vseh varnostnih priporočil, sva se z Lidijo odpravila na eno krajšo turo v Kaninsko pogorje.

Z avtomobilom sva se odpeljala do "B" postaje Žičnice Kanin, od koder sva se nato, po makadamski cesti, peš odpravila proti planini Krnica. Po slabe pol ure hoje sva prišla do smernega količka, ki naju je usmeril levo, na mestoma strmo gozdno cesto, ki vodi na smučišče Kanin. Topel pomladni dan je bil, zato se je sneg, ki se je pričel nekje na nadmorski višini okoli 1300 m prediral, a nama to ni delalo večjih preglavic. Po slabih dveh urah hoje sva prispela na progo Skripi, na nadmorski višini okoli 1700 m.

Pri brunarici Kavka, ki se nahaja v neposredni bližini smučišča, sva sedla na klop ter uživala na toplem pomladnem soncu ob pogledu proti Krnskemu pogorju ter Matajurju. Ozračje zaradi Saharskega prahu, ki ga je v teh dneh prineslo nad Slovenijo sicer ni bilo popolnoma čisto, a nič zato. Za nama je prišel še en turni smučar, ob povratku pa sva srečala še tri, a smo vsi upoštevali varnostne ukrepe ter odšli vsak svojo pot.


Kot sem že uvodoma napisal, blagodejno za telo in duha, pa ostanimo še naprej zdravi, pa ostanimo še nekaj časa doma.


















sreda, 18. marec 2020

Slivnica - 1114 m

Danes sva se z Lidijo povzpela na Slivnico, 1114 metre visok vrh, ki se dviga severno od Cerkniškega polja.

Zjutraj sva se odpeljala proti Cerknici in parkirala pri Centru starejših Cerknica. Od tam sva se sprva po asfaltni, višje pa po gozdni, makadamski cesti napotila proti Domu na Slivnici. Po slabe pol ure hoje sva s ceste zavila levo, na neoznačeno stezo, za katero sva kaj kmalu ugotovila, da je tudi proga za "downhill". Že po nekaj minutah hoje sva prišla na označen planinsko pot, po kateri sva nato nadaljevala vse do vrha Slivnice. 

Na vrhu je zoprno pihalo, pa še sonce sej je sem ter tja skrilo za oblake. Hitro sva se vpisala v vpisno knjigo, v planinski dnevnik pa odtisnila žige, nato pa sva sestopila do klopce pri križu, kjer je komaj kaj pihalo. Malo sva pomalicala, si ogledala okoliške vrhove in Cerkniško jezero, nato pa sva se počasi vrnila na izhodišče. Ob povratku sva nabrala nekaj mladega čemaža, ki sva ga doma uporabila za okusen namaz.

Obiska je bilo kar veliko, a smo pohodniki ravnali odgovorno in držali varnostno razdaljo, saj je zdravje na prvem mestu.

Še en vrh, ki ga do sedaj še nisva obiskala.
















nedelja, 15. marec 2020

Soška pot - Od Bovca do Trnovega ob Soči

Že pred časom sva si zadala cilj prehoditi Soško pot od Kobarida do izvira Soče v Trenti. Odsek med Bovcem in Trnovim ob Soči sva z Lidijo prehodila danes.

Etapo sva pričela v centru Bovca od koder sva se podala na Letališče Bovec, od tam pa po tako imenovani "Rugarjevi poti" v Čezsočo. Ker nama ni bilo, da bi hodila po asfaltu, sva se proti Logu Čezsoškemu odpravila po makadamski poti, ki poteka po levem bregu Soče, a sva nekaj zadnjih kilometrov do Loga Čezsoškega, vseeno morala prehoditi po asfaltu. Od Loga Čezsoška sva ponovno hodila po makadamski poti, po kateri teče tudi del trase Bovškega maratona in mimo Srpenice vodi vse do Trnovega ob Soči oziroma Kobarida. Tu poteka tudi pot Alpe Adria Trail in 13. etapa poti Juliana trail, med Kobaridom in Bovcem.

Po dobrih treh urah in pol hoje ter skoraj šestnajstih prehojenih kilometrih sva prispela do Kampa Trnovo, kjer sva najino pot zaključila.

Za uresničitev zadanega cilja naju čaka samo še odsek med Velikimi koriti Soče in Bovcem, kar nameravava udejanjiti že kmalu.

Lep dan je bil...





















ponedeljek, 9. marec 2020

Juliana Trail, 14. etapa, Bovec - Log pod Mangartom

Juliana Trail je krožna daljinska pot, dolga 267 kilometrov, ki omogoča obhod Julijskih Alp, razdeljena pa je na 16. etap, dolžine po 18 do 25 kilometrov.  

14. etapo, ki povezuje Bovec z Logom pod Mangartom sem prehodil danes.

Začel sem v centru Bovca in pot nadaljeval skozi Malo vas in čez travnike pod Rombonom, vse do glavne ceste Bovec - Log pod Mangartom. Po prečkanju ceste sem po nekaj metrih zavil desno na široko makadamsko pot, ki ob strugi reke Koritnice vodi do Kukča. Tu sem makadamsko cesto zapustil in pot nadaljeval po pešpoti, vse do razcepa poti pod trdnjavo Kluže, kjer sem vsi vzel nekaj minut, da sem z viseče brvi pogledal v korita reke Koritnice. Po ogledu sem se povzpel do glavne ceste pri trdnjavi Kluže, kjer sem cesto prečkal in pot nadaljeval po poti, ki skozi osvetljen predor vodi do zgornje utrdbe Fort Hermann. Po izhodu iz predora sem po nekaj metrih zavil desno, na stezo, po kateri sem ob strugi reke Koritnice prišel do vstopa v korita potoka Nemčlja. Nad koriti sem pot nadaljeval po mestoma izpostavljeni in dokaj strmi stezi, vse do mostu, preko katerega sem prišel na drugo stran potoka ter naprej do široke gozdne ceste v Možnico. Po tej cesti sem nato prišel do glavne ceste Bovec - Log pod Mangartom, ki sem jo prečkal, nato pa pot nadaljeval po makadamski poti, ki me je ob strugi reke Koritnice pripeljala v Log pod Mangartom. 

Po krajšem počitku sem se kar po glvni cesti napotil proti Bovcu, med potjo pa sem si ogledal še Reščev slap, ki se nahaja v bližini odcepa za Možnico in je dostopen z glavne ceste. Pod trdnjavo Kluže pa sem si ogledal še Grajski vodnjak iz leta 1760.

Po ogledu le tega sem se napotil v Bovec, kjer sem po štirih urah in pol hoje in po skoraj enaindvajsetih prehojenih kilometrov, 14. etapo Juliane Trail zaključil.

Pot je vseskozi lahko sledljiva, saj je vzorno označen s smernimi tablami in markacijami Juliane Trail.

Še petnajst etap in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen, Morda nekoč pa res...