sobota, 31. oktober 2020

Mangartsko sedlo - 2055 m

Prosto soboto sva z Lidijo izkoristila za vzpon na Mangartsko sedlo. Tokrat sva s seboj vzela tudi našo psičko Elly, ki je bila dolgega sprehoda neznansko vesela.

Iz Bovca smo se odpeljali do zapornice pri Mangartski planini, kjer smo parkirali. S parkirišča smo se na Mangartsko sedlo podali po Mangartski cesti, ki je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Prav nič se nam ni mudilo, saj smo v toplem, da ne rečem vročem jesenskem dnevu uživali v prelepih razgledih na okoliške vršace ter na macesne, ki so se odeli v zlato jesensko barvo. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli na naš cilj, 2055 metrov visoko Mangartsko sedlo, kjer nas je prijazno pozdravil trop ovčic, ki so med zaplatami snega mulile že porjavelo travo. Kar vetrovno je bilo, kar pa ni motilo niti ovc, niti planinskih kavk, ki so v vetru izvajale svoje vragolije. No, za nas veter ni bil ravno prijeten, zato smo po krajšem postanku za fotografiranje Mangarta in Belopeških oziroma Mangartskih jezer sestopili do koče, kjer ni pihalo. 

Po krajšem počitku in prigrizku smo se napotili nazaj na izhodišče, tokrat deloma po cesti, deloma pa po označeni, tako imenovani Senarski poti. 

Po štirih urah in pol ter slabih sedemnajstih prehojenih kilometrih smo naš lep, jesenski izlet zaključili in malce utrujeni, a zadovoljni vrnili domov v Bovec.























nedelja, 18. oktober 2020

Vrhovi nad Soriško planino, kjer sta si jesen in zima podali roki

Ker z Lidijo, že kar nekaj časa nisva šla v hribe, sva nedeljo izkoristila za obisk vrhov nad Soriško planino. 

Na Bohinjskem sedlu sta bili ob 9. uri le skromni dve stopinji, tako da sva si prvič to jesen lahko nadela kapo in rokavice. Obiskovalcev je bilo kar veliko, od družin, ki so prišle na sankanje, do pohodnikov in turnih smučarjev ter nedeljskih izletnikov, ki se niso imeli kam dati. S parkirišča sva jo kar po smučišču mahnila najprej na Lajnar (1549 m), kjer sva se malo "pomartinčkala" na toplem jesenskem soncu, nato pa nadaljevala na Slatnik (1609 m) in naprej do Možica (1602 m). Vremensko mešan izlet je bil, od sonca, megle, pa vse do temnih oblakov, ki so napovedovali skorajšnje padavine, a sva na srečo ostala suha. Snega ponekod sploh ni bilo, spet drugje se nama je udiralo do riti, a to je le popestrilo jesensko-zimsko pohajkovanje iz enega na drug vrh. Z Možica sva po Poti Rapalske meje sestopila do kasarne pod Slatnikom, od tam pa po cesti do smučišča in naprej do parkirišča na Bohinjskem sedlu, kjer sva pohod po vrhovih nad Soriško planino zaključila. 

Med povratkom domov sva v Koči na Petrovem Brdu pojedla še odlično joto s klobaso in jabolčno/borovničev štrudelj, vse skupaj pa poplaknila z domačim grozdnim sokom iz grozdja sorte Teran. 

Kar lepa nedelja je bila...