Vrhovi nad Soriško planino, kjer sta si jesen in zima podali roki

Ker z Lidijo, že kar nekaj časa nisva šla v hribe, sva nedeljo izkoristila za obisk vrhov nad Soriško planino. 

Na Bohinjskem sedlu sta bili ob 9. uri le skromni dve stopinji, tako da sva si prvič to jesen lahko nadela kapo in rokavice. Obiskovalcev je bilo kar veliko, od družin, ki so prišle na sankanje, do pohodnikov in turnih smučarjev ter nedeljskih izletnikov, ki se niso imeli kam dati. S parkirišča sva jo kar po smučišču mahnila najprej na Lajnar (1549 m), kjer sva se malo "pomartinčkala" na toplem jesenskem soncu, nato pa nadaljevala na Slatnik (1609 m) in naprej do Možica (1602 m). Vremensko mešan izlet je bil, od sonca, megle, pa vse do temnih oblakov, ki so napovedovali skorajšnje padavine, a sva na srečo ostala suha. Snega ponekod sploh ni bilo, spet drugje se nama je udiralo do riti, a to je le popestrilo jesensko-zimsko pohajkovanje iz enega na drug vrh. Z Možica sva po Poti Rapalske meje sestopila do kasarne pod Slatnikom, od tam pa po cesti do smučišča in naprej do parkirišča na Bohinjskem sedlu, kjer sva pohod po vrhovih nad Soriško planino zaključila. 

Med povratkom domov sva v Koči na Petrovem Brdu pojedla še odlično joto s klobaso in jabolčno/borovničev štrudelj, vse skupaj pa poplaknila z domačim grozdnim sokom iz grozdja sorte Teran. 

Kar lepa nedelja je bila...