Prosto soboto sva z Lidijo izkoristila za vzpon na Mangartsko sedlo. Tokrat sva s seboj vzela tudi našo psičko Elly, ki je bila dolgega sprehoda neznansko vesela.
Iz Bovca smo se odpeljali do zapornice pri Mangartski planini, kjer smo parkirali. S parkirišča smo se na Mangartsko sedlo podali po Mangartski cesti, ki je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Prav nič se nam ni mudilo, saj smo v toplem, da ne rečem vročem jesenskem dnevu uživali v prelepih razgledih na okoliške vršace ter na macesne, ki so se odeli v zlato jesensko barvo. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli na naš cilj, 2055 metrov visoko Mangartsko sedlo, kjer nas je prijazno pozdravil trop ovčic, ki so med zaplatami snega mulile že porjavelo travo. Kar vetrovno je bilo, kar pa ni motilo niti ovc, niti planinskih kavk, ki so v vetru izvajale svoje vragolije. No, za nas veter ni bil ravno prijeten, zato smo po krajšem postanku za fotografiranje Mangarta in Belopeških oziroma Mangartskih jezer sestopili do koče, kjer ni pihalo.
Po krajšem počitku in prigrizku smo se napotili nazaj na izhodišče, tokrat deloma po cesti, deloma pa po označeni, tako imenovani Senarski poti.
Po štirih urah in pol ter slabih sedemnajstih prehojenih kilometrih smo naš lep, jesenski izlet zaključili in malce utrujeni, a zadovoljni vrnili domov v Bovec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar